Tiskane izdaje
Celje − V mrzli noči na 15. december 1944 je šest mladih aktivistov tiho in hitro stopalo po travnikih iz Slatine v Rožni dolini do zloglasnega gestapovskega zapora v središču Celja. Cilj je bil en sam: rešiti zapornike, ki so jih nameravali naslednjega dne odpeljati v Maribor pred strelski vod. Uspešna akcija je dvignila moralo Celjanov, čeprav se o njej dolgo časa ni govorilo. Nocoj se je bodo spomnili na slovesnosti v celjskem Narodnem domu.
Zimski meseci 1944 so bili na Celjskem na udaru nemške protiofenzive, zapori so se polnili s partizani in aktivisti, v knjigi Vigred se povrne piše dr. Tone Kregar. Aretacije so se vrstile druga za drugo, se spominja tudi Ivan Grobelnik - Ivo. Desetega decembra so na Ostrožnem zajeli dve mladinki, Božo Zelinka - Živko in Malči Kolenc - Jelko. Štiri dni kasneje so se štirje aktivisti Riko Presinger, Martin Klanšičar, Dominik Lebič in Ivan Grobelnik srečali na Lebičevi domačiji in se, kot se danes spominja Grobelnik, pogovarjali, kaj se dogaja na terenu: »Presinger je na koncu rekel, da ves čas razmišlja, kaj bi lahko storili in če bi se na kakršen koli način vendarle dalo izprazniti Stari pisker.«
Ideja je padla na plodna tla. V želji, da bi rešili zapornike, med katerimi so bili tudi nekateri sorodniki, prijatelji in sodelavci aktivistov, so se povezali s paznikom Ivanom Gradom. Ta je bil takoj pripravljen pomagati, razlaga Grobelnik: »Z Lebičem sva mu povedala, zakaj sva prišla, in vprašala, ali bi šel z nama v Slatino, da bi nam pomagal. In je odgovoril, da saj nekaj vendar mora narediti.«
Štiri zbrane aktiviste po pogovoru z Gradom ni vodila le želja, da rešijo zapornike izza trdno zaprtih in z gestapom zastraženih vrat, ampak da jim s tem tudi rešijo življenje. Grad jim je namreč povedal, da nameravajo Nemci že naslednjega dne odpeljati 80 zapornikov v Maribor, kjer bi jih postrelili.
Hitra, a uspešna akcija
Pravih priprav pravzaprav ni bilo časa izpeljati. Aktivisti so vedeli le, da jih je premalo za tako veliko akcijo, zato so zraven povabili še Jožeta Zelinko - Očka, ki je bil takoj za akcijo, saj je bila ena izmed mladink njegova hči, in Jožeta Gabra - Brusa. Povabili so tudi soborca Radka, ki pa ni bil za akcijo, je v svojih spominih zapisal Grobelnik: »Obstal je kakor okamenel, nato pa prav po celjsko izjavil: 'Pobi, za tak kšeft pa mjen ni.'« Zamere ni bilo nobene, saj je bila akcija zaradi številnih in močnih nemških postojank, ki so bile takrat v Celju, zelo nevarna.
Šest aktivistov, ki so se vendarle odločili, da bodo tvegali, je do središča Celja potrebovalo okoli dve uri hoda iz Slatine. »Ustavili smo se na Glaziji, kjer je danes policija. Tam je bilo nogometno igrišče, obdano s plotom in velikimi kostanji. Vsak se je skril za svoj kostanj in smo čakali,« živo razlaga Grobelnik. Grad jim je povedal, da bo svojo službo pri vhodu v Stari pisker začel ob 2. uri zjutraj in naj takrat pridejo. Da bi bilo čim manj sumljivo, sta imela dva oblečeni nemški uniformi. »Videti je bilo, kakor da gestapovci peljejo ujetnike, kar se je vsak dan dogajalo.«
Brez težav jim je tako uspelo priti mimo dveh nemških straž naravnost do Starega piskra, kjer jih je že čakal Grad. Šesterica je nemudoma razorožila stražarje, v sobi je nanje pazil prav Grobelnik: »Dovolil sem jim, da so spustili roke, ker so jih imeli dvignjene. Okoli petnajst jih je bilo v enem kotu, jaz pa v drugem, pred mano je bilo na tleh zaseženo orožje.« Drugi aktivisti so odpirali vrata sob oziroma celic in klicali: »Vstanite, oblecite se. Partizani so tu.« Sprva zaporniki sploh niso verjeli, končno pa so le začeli prihajati na dvorišče.
Veliko rešenih
Po podatkih aktivistov so tisto noč rešili okoli 300 zapornikov. »Dali smo jim navodila, naj se razkropijo na vse strani in naj pridejo čim prej iz mesta. Naši šesterici se je pridružilo okoli 40 zapornikov, ki so šli z nami po isti poti proti Slatini. Do Lebičeve domačije smo brez kakršnih koli težav prišli okoli pol pete ure zjutraj,« z nasmeškom razlaga Grobelnik. Z njimi je odtlej ostal tudi Grad.
Manj so se tisto noč smejali pazniki, ki so jih aktivisti pred pobegom zaklenili v eno izmed sob. Šele ob treh zjutraj, ko so bili zaporniki že zdavnaj na begu, jim je uspelo priti iz sobe in obvestiti policijo.
Nemci so takoj zavarovali zapor, nekaj pa jih je odšlo iskat pobegle. Nemško poročilo, kot piše dr. Kregar, navaja, da je bilo v zaporu pred akcijo 352 zapornic in zapornikov, ušlo pa jih je menda 127 ter dva paznika, ki sta se vrnila, nazaj pa so privedli še 35 zapornikov. Na prostosti je ostalo 92 zapornikov.
Težko kljub svobodi
Grobelnik se spominja, da so jih pri Lebičevih pričakali vsi domači, tudi Lebičev brat Jože, ki je bil kurir. Ta je nato vse tiste osvobojene zapornike, ki niso bili s tega območja, odpeljal proti Zavrhu in večina se je priključila partizanskim brigadam. Grobelnik je z drugimi krenil v gozdove proti Vojniku.
Danes pravi, da so se odpravili še ravno pravi čas: »Sin kurirja Jožeta, ki se je takrat odpravljal v šolo, je s praga opazil Nemce, kako obkoljujejo vas. Sporočil je mami Justini, ki je že vse počistila za nami, prej pa nam je pripravila čaj in poskrbela za oblačila. Čeprav ji niso mogli ničesar dokazati, so jo Nemci kljub temu zaprli in je bila izpuščena šele ob koncu vojne.«
Drzna akcija, ki se je končala brez enega samega strela, je nedvomno največja akcija odporniškega gibanja v obdobju okupacije in nemške zasedbe Celja, piše dr. Kregar. Po velikem uspehu komaj šestih aktivistov se je morala dvignila.
Pa vendar se po vojni o tem ni prav veliko govorilo, morda tudi zato, o čemer se sprašuje ne le Grobelnik, ampak tudi zgodovinarji, ker so akcijo izpeljali aktivisti sami. Zaradi pomanjkanja virov ni mogoče dokazati, ali je Okrajni komite Komunistične partije Slovenije sploh bil povezan z omenjeno akcijo.
Tisti, ki so jih aktivisti osvobodili, so ves čas vedeli, kdo je pravi naslov za zahvalo. Otroci Ivana Grada so, kot je v knjigi objavil Grobelnik, zapisali: »Nikoli ne bomo pozabili, kako sta na pogrebu našega očeta v Vojniku stopili k odprtemu grobu dve priletni ženski iz Gornjega Grada s šopkom rož.
Prišli sta se mu poklonit z besedami: 'Če ne bi bilo vas, niti nas ne bi bilo več, vi ste bili naš rešitelj. Hvala vam.'« Vsem aktivistom se je za pogumno dejanje pred desetimi leti zahvalil tudi takratni predsednik države dr. Janez Drnovšek, ki je Grobelniku podelil zlati častni znak svobodne Republike Slovenije.
