Tiskane izdaje
Podatki, ki jih je objavil Pop TV, niso novi. Nemški Zeleni so jih v javnost spravili že maja letos. Po naših informacijah naj ne bi bilo naključje, da so podatki znova prišli v javnost, saj naj bi na Sovi še naprej potekala notranja politična vojna med pripadniki leve in desne struje. Del tega boja je tudi odtekanje teh – sicer letos spomladi javno že dostopnih – dokumentov, šlo pa naj bi tudi za neko vrsto nadaljevanja afere Veberkom. »To je spopad za notranje potrebe,« pojasnjuje naš vir, del tega spopada pa bo očitno potekal tudi prek medijev.
Član komisije DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matjaž Nemec (SD) je predsednika komisije Branka Grimsa (SDS) pozval k takojšnjemu sklicu nujne seje komisije zaradi podatkov, ki so jih predstavili v oddaji Epilog.
Ponovno pogrevanje te zgodbe pa je koristno, saj se tako znova odpira pomembno vprašanje o informacijski varnosti. O njej smo se avgusta v Delovih Ozadjih pogovarjali z dr. Matejem Kovačičem, ki je o arbitražni prisluškovalni aferi med drugim dejal, da »bi bilo zelo neumno pričakovati, da jim [Simoni Drenik in Jerneju Sekolcu, op .a.] ne prisluškujejo, in da bi bilo zelo neumno, če se ne bi samozaščitno obnašali«. Dodal je, da ima tudi Slovenija »zelo verjetno« prisluškovalno gradivo o arbitražnem dogovarjanju na Hrvaškem.
Dr. Matej Kovačič Foto: Uroš Hočevar
Med drugim je povedal, da je imela nekoč nemška obveščevalna služba BND skupaj s Sovo na Tivolski 51 sobo, kjer so prestrezali komunikacije. »Tajne službe, kar je Snowden razkril, pogosto sodelujejo med seboj. Eni dajo opremo, drugi lokacijo, podatke pa si delijo. Bral sem knjigo o NSA ameriškega raziskovalnega novinarja Jamesa Bamforda, ki je opisal takšno sodelovanje v Afriki. Američani so se dogovorili z eno državo, potem še s sosednjo. Ti sta dobili podatke o sosedi, Amerika o obeh. Tudi pri Piranleaksu bi lahko šlo za takšno sodelovanje. BND je bila za sodelovanje s Sovo zelo zainteresirana zaradi nadzora kriminalnih povezav na Balkanu, Slovenija je namreč tranzitna točka za komunikacijo med Balkanom in zahodnimi državami. Slovenski Telekom pa posluje tudi na Kosovu, ki je varnostno tvegano območje,« je dejal Kovačič.
Zadnje, kar državo zanima
Snowden je, denimo, razkril, da obstaja nekaj držav, med njimi je tudi Avstrija, kjer NSA posname vse komunikacije, v nadaljnjo obdelavo pa dá potencialno bolj zanimive. Toda krog potencialno zanimivih je zelo širok – od sistemskih administratorjev, ki se malo bolj resno ukvarjajo z informacijsko varnostjo, naprej. Trend je, da se posname vse in se kasneje poskuša z avtomatiziranimi postopki izluščiti čim več podatkov. »Zato me je brezskrbnost ljudi po eni strani presenetila, po drugi pa niti ne. Ravno toliko časa sem delal v državni upravi, da mi je jasno, da je informacijska varnost zadnje, kar državno upravo zanima,« je opozoril naš sogovornik.
Foto: Leon Vidic/Delo
Na vprašanje, ali svojega dela ni opravila protiobveščevalna dejavnost, pa da ne ve, koliko imamo pri nas sploh protiobveščevalne dejavnosti. »Slovenska zakonodaja iz znanih zgodovinskih razlogov Sovo na tem področju zelo omejuje. Zdaj je priložnost za razpravo, ali bi bilo smiselno Sovo reformirati. Se je pa treba zaradi morebitnih posegov v človekove pravice tega lotiti s tresočo se roko,« je dodal in poudaril, da je pomembno, da je v sistem – kjerkoli v državni upravi – že v osnovi vgrajena varnost: »Če tega ne narediš, so kasneje stroški pošastni.«
(Ne)varni minister
Delov novinar Lenart J. Kučić pa je pred manj kot mesecem dni opozoril tako na arbitražno afero kot prostodušno priznanje finančnega ministra Dušana Mramorja, da zaradi varčevanja uporablja domači, ne pa službeni računalnik. Dogodka sicer nista bila neposredno povezana, a ju (je) druži(la) skupna problematika: informacijska varnost.
Izjava finančnega ministra nazorno kaže informacijsko varnostno kulturo slovenske države. Minister na računalniku shranjuje in prebira pomembne dokumente, pripravlja strategije, odgovarja na elektronsko pošto, digitalno podpisuje sklepe vlade in se udeležuje sestankov. Zato računalnika ne sme uporabljati kot običajni državljan – nameščati nepreverjenih programov, se priklapljati na domače omrežje, nezavarovano brskati po spletu in prenašati podatkov na odklenjenem (nešifriranem) disku. Vse njegove elektronske naprave bi morali potrditi informacijski strokovnjaki in poznavalci (proti)obveščevalne dejavnosti, ki bi mu pripravili tudi ustrezne varnostne protokole za uporabo elektronskih komunikacij: kaj in s kom se sme pogovarjati po telefonu, katere podatke sme prenašati na prenosniku in kako ravnati s tajnimi dokumenti.
Brez varnostnih protokolov
Objavljeni pogovori med Simono Drenik in Jernejem Sekolcem so pokazali, da slovenska ministrstva in druge državne ustanove nimajo takšnih varnostnih protokolov. Sogovornika nista uporabljala zavarovane (šifrirane) povezave, ampak sta govorila po običajnem telefonu. Po vsebini in tonu pogovora je bilo očitno, da nista opravila niti najosnovnejšega varnostnega usposabljanja, čeprav sta bila udeležena v pomembnem mednarodnem postopku, kakršne rutinsko spremljajo vse največje obveščevalne agencije.
Foto: Ueslei Marcelino/Reuters
Slovenske pogajalce, vlado in komunikacijske stratege je objava prisluškovalnega gradiva popolnoma presenetila, saj nanjo niso bili pripravljeni. Čeprav so domači in svetovni mediji zadnji dve leti veliko poročali o razkritjih nekdanjega ameriškega obveščevalca Edwarda Snowdna in globalni razsežnosti elektronskega vohunjenja, pred katerim ni bila varna niti nemška kanclerka Angela Merkel.
