Spor, s katerim se hrani politika

Politiki živijo od občutka, da se ljudje počutimo Slovence oziroma Hrvate. Zaostrovanje, ki ga v zadnjem času uprizarjata politiki na obeh straneh meje, je na vrhuncu. S slovensko blokado hrvaških pogajanj z Evropsko unijo in kriznimi odnosi, ki so sledili, se je pokazala vsa moč politike, ki napihuje balon spora, kar koristi samo njej. Politična razprava o odnosih med Slovenijo in Hrvaško je postala nacionalna in nacionalistična, medijska govorica je pogosto pavšalna in govori o »Slovencih« in »Hrvatih« namesto o njihovih vladah, racionalnih analiz in strateških razmislekov sploh ni bilo. Meddržavni problem je mistificiran, stopil je v sfero »nacionalnega interesa«. Čedalje več prostora je za razvoj populistične demagogije.

Težišče razprave, ki obremenjuje dvostranske odnose, je treba iztrgati visoki politiki in več prostora nameniti »civilni diplomaciji«; iz sfere profesionalne politične tehnologije ga je treba umestiti v širši družbeno-politični kontekst, poudarjajo organizatorji okrogle mize Se slišimo?/Čujemo li se?, ki sta jo pripravila Mirovni inštitut iz Ljubljane in Center za mirovne študije iz Zagreba. Slovenska blokada pogajanj za vstop Hrvaške v Evropsko unijo je izzvala niz kontroverznih reakcij v obeh državah, organizacija omizij s sogovorniki z obeh strani meje pa je želela prispevati k deelitizaciji nastalega spora, ga postaviti v prostor politične nereprezentabilne participacije.

Na okrogli mizi, ki je bila v sredo zvečer v ljubljanskem Cankarjevem domu, je šesterica govorcev - politolog, zgodovinar, antopolog, mirovnica, novinarka in kulturnik - razpravljala o slovensko-hrvaških odnosih, ki so prišli do točke, ko se zdijo nerešljivi. Govorili so o meddržavnem problemu, ki je politično skonstruiran in politično perpetuiran in v katerem je nakopičene ogromno energije in emocij, ki je gojišče za populistično demagogijo in manipulacijo, monopolizacijo zgodovine in paranojo.

Populistična demagogija

Šest slovenskih in hrvaških zgodovinarjev je pred kratkim naslovilo skupni poziv na politike v Sloveniji in na Hrvaškem, naj čim prej rešijo dvostranske probleme, ki rušijo tradicionalno dobre odnose, je začel dr. Neven Budak, profesor zgodovine na Filozofski fakulteti v Zagrebu. »Ne smemo dovoliti, da bo ravno naš čas zaznamovan s tistim, česar v slovensko-hrvaških odnosih nikoli ni bilo.«

»Slovenska in hrvaška zgodovina se med evropskimi zgodovinami odlikujeta po tem, da oba naroda nista bila nikoli v medsebojnem sporu, čeprav živita stoletja v neposrednem sosedstvu,« so v pozivu zapisali zgodovinarji. »Odnosi med Slovenci in Hrvati bi lahko bili model za odnose med evropskimi nacijami,« je povedal Budak. Pravi, da spor poteka na dveh ravneh, na ravni politike in javnosti, in da sta državi že naredili korak k temu drugemu. To se dogaja, kadar je javnost nenehno bombardirana z govorico o sporu, blokadi, nekooperativnosti. Po njegovem je meja umetno generirani problem, če ne bi bila, bi bili incidenti stalni, tako pa se časovno ujemajo z notranjepolitičnimi razmerami.

Gre za »vihar v kozarcu vode«, ki je postal pomemben, ker se je preselil na raven simbolne politike - »politične kaste se legitimirajo s tem, da spor eskalira«, »to je patologija politike«, pravi dr. Damir Grubiša, politolog in profesor evropske politike s Fakultete političnih znanosti v Zagrebu. Medtem ko sta Francija in Nemčija rešili stoletno vojno, pa državi, ki nimata zgodovinskih bremen in v katerih obstajajo »kvalitetne medsebojne transakcije (v gospodarstvu, turizmu, znanosti, kulturi)«, ne moreta rešiti mejnega vprašanja.

»Politične kaste so se vkopale in nobena ne more narediti koraka naprej. Sanader bi bil razglašen za narodnega izdajalca, če bi rekel, da Hrvaška ne gre na sodišče. Enako velja za Slovenijo.« Našteva pet možnih rešitev, med katerimi sta dve ekstremni: vztrajanje Slovenije pri sporazumu Drnovšek-Račan in vztrajanje Hrvaške pri mednarodnem sodišču. Rešitev vidi v sivi coni nekje vmes: facilitaciji (pomoč Frattinija, ideja, ki ni bila sprejeta); arbitraži ob načelu pravičnosti (ex aequo et bono); in politični mediaciji, kakršno zdaj ponuja evropska komisija.

O slovensko-hrvaškem konfliktu je težko racionalno govoriti, pravi Vesna Teršelić, predstavnica civilne družbe s centra za mirovne študije v Zagrebu. O strateških oziroma vitalnih interesih v meddržavnem odnosu ni mogoče prebrati nič, o potrebah državljanov na obeh straneh meje tudi ne. A »za Hrvaško je blokada pogajanj z Evropsko unijo zelo dramatična, zadeva konkretne ljudi, njihove študijske programe, njihova delovna mesta«. Spor, ki je ustavil pridruževanje Hrvaške Evropski uniji, je posledica propadlih pogajanj predsednikov obeh vlad, v odnosih manjka zaupanja, pravi Teršelićeva; meni, da dogovor brez posrednikov ni več mogoč, ker javnost ne verjame, da ga je še mogoče izpeljati. Potrebni sta resna analiza konflikta, razčlenitev diskurza in vsebine s stališča interesov, skupaj s strahovi in miti, ki obremenjujejo misel na reševanje.

Intenzivnosti slovensko-hrvaškega konflikta ne opažam v medijih, je pripomnila svobodna novinarka Vesna Kesić, ki ne vidi podobnosti s koncem osemdesetih let, ko so bili mediji soodgovorni za konflikt. »Dlje od senzacionalizma zdaj ne gredo.« Intenzivnost in verbalni konflikt po njenem obstajata v razpravah na svetovnem spletu, raven poročanja medijev ima bolj opraviti s samo krizo medijev, ki praviloma »simplificirajo in redukcionirajo«.

Politična instrumentalizacija etnij

O procesu, ki je v zadnjih dveh desetletjih spremenil Slovence in Hrvate iz prijateljev v tujce in naposled v sovražnike, je govoril Sandi Blagonić, etnoantropolog z Zavoda za zgodovinske in družbene znanosti HAZU. Omenil je ustvarjanje razlik, na čemer počiva vsak nacionalizem, in nezavedanje javnosti o politični instrumentalizaciji etnij.

»Slovenci so postali za Hrvate tisto, kar so bili Srbi, in Hrvati so postali za Slovence, kar so bili nekdaj Srbi.« Podobno kot v devetdesetih letih so po njegovem spet v ospredju zgodovinarji, opaža monopolizacijo zgodovine. Stereotipov in predsodkov, ki se prelivajo v javnost, se boji, ker jih je po njegovem težko izkoreniniti. Opozoril je tudi na pavšalno medijsko govorico, ki je prenesla politični spor z ravni vlad na raven državljanov.

Podobno je tudi režiser Ivica Buljan problematiziral medijski diskurz, ki je poistovetil uradno politiko s »Slovenci« in »Hrvati« - govori se o njih, in ne o njihovih vladah oziroma »uradni Ljubljani« in »uradnem Zagrebu«. Poudaril je, da je tovrstna svoboda nevarna, še posebno težavno je, kadar je čustveni angažma pri medijski obravnavi slovensko-hrvaških odnosov navzoč na javni televiziji in ko so mediji vsevprek inficirani s sovražnim govorom.

(Iz petkovega tiskanega Dela)