Spoštljivo do osebnih prepričanj, a previdno s pobudami

Ljubljana – Pobude za temeljite reze v porabo mesa in obdavčitev mesa so v živinorejski in predelovalni industriji pričakovano naletele na zadržane odzive. Pobudo spoštujejo in razumejo dobre namene pobudnikov, a hkrati svarijo, da je pot v pekel pogosto tlakovana z dobrimi nameni.

Razprave o korenitih spremembah prehranskih navad in omejevanju živinoreje na globalni ravni niso nič novega in pogosto vzbujajo močno nasprotujoče si odzive. Podobno kot razprava o prehodu od klasičnih avtomobilov s pogonom na naftne derivate k električnim avtomobilom tudi razprava o omejevanju uživanja mesa sega na zelo široka in pogosto prepletena področja.

Kako pobudo vladi za novo prehransko politiko in postopno ukinitev industrijske živinoreje s štirikratnim zmanjšanjem porabe mesa sprejemajo v mesnopredelovalni in z njo povezanih industrijah, smo poskušali izvedeti včeraj, a bodisi zaradi dopustov bodisi zaradi »utopične« narave vladne pobude nam za uraden odziv ni uspelo prepričati več kot dveh sogovornikov.
 

Spremembe z nepredvidljivimi posledicami

Kako na predloge vladi, kot sta štirikratno zmanjšanje porabe mesa do leta 2050 in ukinitev industrijske živinoreje do leta 2060 ter postopen prehod na rastlinsko pridelavo in vegansko prehrano, gleda Janez Rebec, predsednik uprave Pivke perutninarstva? »Osebna prepričanja ljudi je treba spoštovati na vseh ravneh. Gotovo je sprememba načina prehranjevanja v družbi, kot je zasnovana zdaj, zelo široko vprašanje, s katerim se ukvarjajo znanstveniki po vsem svetu. Spoštujemo veganske pobude, a osebno menim, da bi uspeh takšne pobude na zakonodajni ravni pomenil zmago manjšine nad večino in bi imel nepredvidljive posledice za gospodarsko panogo, ki ustvarja hrano in daje delo številnim ljudem,« meni Rebec.


 

Kdo pridobi, če ukinemo industrijsko živinorejo

Tako kot je Rebec zadovoljen z rezultati in rastočimi trendi pri prodaji piščančjega mesa, je z rezultati zadovoljen tudi Stojan Hergouth, direktor Jate Emone, vodilnega slovenskega trga s krmili za živinorejo in jedilnimi jajci. Hergouth opozarja, da je treba k razpravam o načinu prehranjevanja pristopati previdno, saj samo z argumenti ni nujno mogoče zmagovati v takšnih pogovorih. »Dejstvo je, da je vse, kar pride od živinorejcev do klavnice, na letni ravni vredno okoli 500 milijonov evrov. Če upoštevamo vrednost vseh izdelkov, ki pridejo na trgovske police, ta znaša skupaj okoli milijardo evrov na leto. Kdorkoli bi to milijardo rad izbrisal, gotovo ima kakšno zamisel, kje in kako bo drugje ustvaril milijardo,« pravi Hergouth. Opozarja, da ima Slovenija že zdaj katastrofalno nizko stopnjo samopreskrbe, še posebno s svinjskim mesom, celo zelo majhna in zelo razvita država, kot je Luksemburg, ima nekajkrat višjo stopnjo samopreskrbe kot Slovenija.



»Pri tovrstnih pobudah bi se bilo treba vprašati, kakšne posledice bi opustitev živinoreje imela na druge veje kmetijstva. Kaj bi to pomenilo za pridelavo žit, kaj za množico ljudi, ki živijo od tega, predvsem pa se je treba vprašati, kdo pridobi, če ukinemo industrijsko živinorejo. Ko bomo razumeli, da tudi takšne pobude niso povsem brez interesnih ozadij in nekoga, ki v ozadju pričakuje resen dobiček, se bomo tudi lažje transparentno pogovarjali o takšnih zamislih,« poudarja Hergouth. Sogovornik sicer resnega učinka pobude ne pričakuje, je pa ne podcenjuje, ker je Levica, kot pridružena članica vladne koalicije, veganskim zamislim odkrito naklonjena.