Sprememb ni prinesel zaščitni zakon, temveč Schengen

Rim – Deset let po izglasovanju zakona o globalni zaščiti slovenske manjšine v rimskem parlamentu, ki je tedaj prvič priznal obstoj Slovencev tudi v Benečiji oziroma Videmski pokrajini, ni prav veliko razlogov, da bi na italijanski strani meje glasno praznovali in seštevali rezultate, ker jih po zaslugi zakona ni veliko. Spremembe so se zgodile, precejšnje so in med njimi tudi takšne, ki so olajšale življenje rojakov v Italiji, vendar so bolj posledica padca schengenske meje in slovenske vloge v Evropski uniji, kakor pa uresničevanja zaščitnega zakona.

Tako razmišljajo zamejski rojaki, v Rimu pa slovenska manjšina ni toliko znana, da bi se obletnice kdo spomnil. Za manjšino je bilo sicer pomembno že to, da je pred štirimi dnevi v bolj tvornem ozračju kot prejšnja leta na rimskem Kvirinalu minil državni praznik spomina na fojbe in eksodus Italijanov z vzhodne strani Jadrana. Da je bilo v Trstu malo drugače, manj tvorno kot v Rimu, morda niti ni tako zelo pomembno.

Zaščita manjšin je v Italiji zapisana v ustavi, vendar samo na papirju. Zakon o globalni zaščiti Slovencev je bil sprejet skoraj tri desetletja po tem, ko so si Avstrijci z bombami na Južnem Tirolskem izposlovali res popolno zaščito. Slovenci so pričakovali, da bo Italija za zaščito slovenske manjšine upoštevala londonski sporazum, pa ga ni, ker ga ni niti ratificirala.

Ko smo konec devetdesetih let v poslanski zbornici in senatu vsak dan spremljali razprave o slovenskem zakonu, je tam divjala prava politična vojna proti Slovencem na obeh straneh meje. Desnica, ki vlada tudi danes, takrat pa je bila v opoziciji, je poskušala vse, da bi manjšinsko zaščito onemogočila. Vladna večina je bila šibka, pa tudi znotraj razklana. Zakon je bil zato kompromis, s katerim ni bil nihče zares zadovoljen. Prinesel pa je zgodovinsko priznanje Beneškim Slovencem, ki so dobili tudi šolo v Špetru.

V desetih letih po sprejetju zakona je Berlusconijeva koalicija, ki se je borila proti zakonu, na oblasti osem let, leva sredina se je vmes dve leti ukvarjala sama s seboj in potem razpadla. Tretjino zakonskih členov so onemogočili že v začetku, ker niso dobili spremljajočega finančnega kritja. Paritetnemu odboru, ki naj zakon uresničuje, je pravzaprav uspelo zelo veliko, ko je sestavil seznam dvojezičnih občin. Narodnega doma v Trstu Slovenci niso dobili nazaj (namesto tega imajo tam dve sobici), Trgovskega doma v Gorici tudi ne, Narodni dom pri Svetem Ivanu propada. V Trstu ni niti enega napisa, ki bi v slovenščini povedal ime mesta.

Nekaj skrb vzbujajočih podatkov bi bilo mogoče zbrati tudi med manjšino. Čeprav zaščitni zakon vsem omogoča dvojezične osebne izkaznice, so jih doslej dvignili komaj nekaj več kot štiri tisoč, vsaj 70.000 rojakom zanje – se zdi – ni mar. Tudi tistih, ki so na podlagi zakona vzeli nazaj svoje slovensko ime in priimek, je sila malo, komaj za vzorec, večinoma so obdržali poitalijančene različice. Slovenska manjšina je organizacijsko zastarela, možnosti za zbliževanje, kaj šele poenotenje dveh polov, ta trenutek ni na obzorju. Tudi nobenih pravih prijemov ni zaslediti, da bi v svojo organiziranost pritegnili večino rojakov, ki so Slovenci večinoma samo še napol, eden od staršev pa je Italijan.