Sprenevedanje vseh strani

Vsi se še dobro spominjamo solza župana Franca Kanglerja v Torinu, ko so Turki premagali Maribor v tekmi za organizacijo univerzijade leta 2012. Zdaj se to kaže kot srečna okoliščina, saj bi se moral sicer Maribor v enem samem letu ubadati z dvema tako finančno kot organizacijsko izjemno zahtevnima projektoma, kot sta univerzijada in Evropska prestolnica kulture (EPK). Toda problemi so le nekoliko preloženi, saj je Maribor pozneje kot edini kandidat s kandidaturo uspel in študentje športniki bodo tja prišli pač leta 2013, že čez dve leti pa bo treba izpeljati EPK. In oboje je iz dneva v dan težja naloga.

Na vladni seji ni bil potrjen sicer že v mandatu prejšnje vlade sprejeti sklep o zagotovitvi finančne podpore za univerzijado v višini 15,5 milijona evrov. Vzroki so menda zgolj formalne narave in tičijo v pomanjkljivi dokumentaciji, zato se zadeva sploh ni znašla na dnevnem redu. Vendar ne gre dvomiti, da vladi nikakor ne diši porabiti dobrih dvanajst milijonov za izvedbo tega športnega tekmovanja, tri milijone pa bi dobesedno vrgla skozi okno, saj so nekakšna pristojbina, ki jo mora plačati organizator. Pomisleki nikakor niso odveč. Sklep o organizaciji univerzijade je bil sprejet v časih konjunkture, ko smo bili vsi prepričani, da se nam bo iz dneva v dan godilo bolje, realizirati pa jo bo treba v času čedalje globlje recesije, ko smo vsi prepričani, da se nam bo godilo iz dneva v dan slabše.

Vendar to nikakor ni edini problem. Univerzijada je pač medijsko in športno pravzaprav marginalen projekt in Kangler si ga je nadvse želel predvsem zato, da bi Mariboru zagotovil novo športno infrastrukturo. Povsem legitimna želja, ki pa je mesto samo seveda ni zmožno uresničiti, zato pričakuje pomoč od vlade, ker gre menda za nekakšen vsedržavni projekt nacionalnega pomena. Dvotedenske tekme študentov bi težko označili s takšnimi presežniki, sicer pa je univerzijada, zlasti zimska, praviloma zgolj podaljšek denimo olimpijskih iger, kjer se obstoječa infrastruktura uporabi še za ta namen, ali pa se za organizacijo potegujejo države, kot Kitajska ali Rusija, ki bodisi nimajo težav z denarjem bodisi ima univerzitetni šport posebna status in pomen.
Kakor koli, zdaj sta možna le dva izhoda: ali se pripravi čim bolj racionalen investicijski načrt za univerzijado in ga država konkretno podpre - ali pa se temu tekmovanju odpovemo, saj za Maribor tudi odpoved nikakor ne bi bila posebna tragedija. Seveda bi bili vsi veseli novih dvoran za hokej, skakalnic, steze za bob ali sedežnic, toda če zadeve postavimo na tehtnico, je Evropska prestolnica kulture pač neprimerno pomembnejši projekt. Tukaj ne gre za dilemo ali zdrav duh ali zdravo telo; meščani Maribora zaradi študentskih iger ne bodo v nič boljši kondiciji, medtem ko bi enoletni projekt EPK lahko resnično pomenil radikalen preobrat pri identiteti mesta.

Če bi torej odpoved univerzijade povzročila, da se bosta mesto in država osredotočila le na EPK, bi bil to povsem upravičen vzrok, da prepustimo univerzijado komu drugemu (če bi jo seveda sploh katera država hotela organizirati). Če pa je za takšen korak iz takšnih ali drugačnih razlogov že prepozno, je treba sprejeti že podpisane obveznosti in izmikanj države ne more več biti. To bo zagotovo lekcija tako za mesto kot za državo, saj so časi nekdanje Jugoslavije, ko smo iz leta v leto tekmovali pri kandidaturi za razna tekmovanja, nepreklicno mimo.

Iz petkove tiskane izdaje Dela