Tiskane izdaje
S čim sta Borut Pahor in njegova diplomatska ekipa »ubranila domovino«? Menda s t. i. tiho diplomacijo, ki pa je zdaj, ko njeni »rezultati« bruhajo pod nebo, nihče ne razume scela, kaj šele docela. Sporazum s Hrvaško (ali o Hrvaški?), ki ga te dni previdno, košček za koščkom razkrivajo javnosti, je nedvomno nekaj najbolj nedefiniranega v vsej slabotni politični zgodovini Slovenije. Nič otipljivega, vse je zmuzljivo - kot pač pritiče »tihi diplomaciji«.
In vendarle ima tiha diplomacija bogato, pogosto izjemno preteklost. Marko Vrhunec, ki je bil Titov osebni tajnik, me je pred kratkim osupnil s »podrobnostjo«, ki je nisem poznal: O osimskih sporazumih so se pogajali v največji tajnosti. Pogajanja je vodil Boris Šnuderl. Jugoslovansko zunanje ministrstvo, ki mu je tedaj šefoval Miloš Minić, ni imelo pojma. Vrhunec je pisno obvestil Tita, kaj se gredo, ta pa je to ustno posredoval Miniću. Krog je bil zaprt. Na zunanjem ministrstvu niso ničesar niti slutili, »posledica« pa so osimski sporazumi, ki so ključni za sedanji mednarodnopolitični položaj Slovenije.
Tu se vidi, kaj se da narediti s t. i. tiho diplomacijo - če imajo stvar v rokah profesionalci. Ko pa nastopijo razni rokovnjači, je pač vse drugače. Kadar se tihe diplomacije z Jadrankami lotevajo politični šefi, »okrepljeni« s trenutnimi ministri, je stvar že vnaprej obsojena na neuspeh. Pokojni Janez Drnovšek ni bil obremenjen s tiho diplomacijo, ker je ni niti potreboval; s svojim čudovitim mirom je lahko sam nadomestil celotne »pogajalske skupine« in dosegal zavidanja vredne rezultate.
Za pravo tiho diplomacijo je nujno tudi nekaj molčečnosti, skromnosti, potrpežljivosti - ne pa paradiranje s kričečimi kravatami ob še bolj kričečih damskih toaletah. Lahko se vrnemo tudi k Milanu Kučanu: v tedanjih časih je bilo nujne toliko tihe diplomacije, da se sedanji vodilni politični garnituri niti ne sanja.
Pravzaprav je zgodovina človeštva zgodovina tihe diplomacije - pa tudi če se je ta dogajala v šotorih ali posteljah. Tiha diplomacija niso kričeče kravate in še bolj rdeče damske oprave; navsezadnje bi o tem morali vprašati preizkušene slovenske diplomate, ki jih je Ruplova era »pospravila« na stranski tir, zdaj pa mora zunanji minister na televiziji zagovarjati nekaj, o čemer (skoraj) ničesar ne vemo, kar je menda dogovorjeno nekje med Washingtonom in Stockholmom. Menda. Menda smo na tem svetu, da bi kaj vedeli.
Tiha diplomacija je smiselna - dokler je tiha. Ko pa se sprevrže v neki Pahorjev spektakel (z najslabšim možnim nogometnim izidom), se je treba spraševati o »funkcionalnosti« politike, ki jo plačujemo. Še enkrat: čemu se je bilo treba predsedniku vlade pogajati s hrvaškim zunanjim ministrom? Ali nima za te potrebe svojega zunanjega ministra? Kaj je sploh Pahorjeva »zunanja politika«? Pri Drnovšku smo takoj vedeli: Peterleta je dal nemudoma odpoklicati iz Ogleja, ko je uvidel, da počne prehude neumnosti.
Tu je na mizi nenadoma več stvari, ki jih je zakuhala »tiha diplomacija«. Najprej: nikoli se ne bi smeli ukloniti ZDA, ki so več kot očitno v ozadju te zgodbe. Drugič: nikoli se ne bi smeli ukloniti EU, saj jo navsezadnje plačujemo, celo, recimo, Veliko Britanijo, ki je veliko bogatejša od nas; tretjič, ali smo se postavili na meje, ki smo jih imeli, ali pa bomo vse skupaj prepustili kakemu Bildtu ali Žbogarju? Bodimo resni, stvar je šla »čez« in tu ni več tihe diplomacije, pa naj bomo še tako uvidevni v izražanju.
In ker vsak val prej ali slej pljuskne nazaj, se je najprej treba zamisliti nad notranjepolitičnimi posledicami. Gotovo je, da bo pridobil Janez Janša, čeprav je naredil neprimerno več škode kot »naivni« Pahor; gotovo pa je tudi, da ta Pahorjev »zgodovinski sporazum« v kričečih barvah utegne pomeniti njegov politični zdrs. V neznano.
No, domovina se, dragi Niccolò, lahko brani tudi z neumnostjo.
Iz NeDela
