Srečen božič

Božično-novoletno obdobje je čas obračunov, takšnih in drugačnih. Eden bolj gledanih je obračun z dolgoletnim življenjem na kredit, ki smo mu po dolgih tednih napetih pričakovanj priče tudi pri nas. Potem ko smo - tudi za potrebe predvolilne kampanje - dolge mesece poslušali, da nam gre tako dobro kot še nikoli, in ko so nam zatrjevali, da krize ni (morda malo škriplje, ampak nič bati), je v tednu, katerega konec držite v rokah, postalo še za odtenek jasneje, kje v resnici smo.

Namreč. Če glavni vladni gospodarski strateg, tako rekoč podpredsednik vlade, uradno pa minister za razvoj in evropske zadeve Gaspari pove, da je stvar dosti hujša, kot se zdi, potem vam je lahko jasno, da smo pravzaprav globoko v tistem delu telesa, kjer hrbet izgubi svoje dobro ime. Strah ima resda velike oči, a napovedi, ki se zadnje čase valijo iz raznih inštitutov in analitskih hiš, so bolj ali manj uničujoče. Nekje je zaokrožila informacija, da bodo prvi trije meseci prihajajočega leta najhujši po drugi svetovni vojni.

Samo brez panike, popolnoma resno in prav nič švejkovsko mnogi kličejo k razumu, pri čemer se vedno bolj zdi, da so dogodki zaživeli svoje življenje in da večina akterjev samo še opazuje, kako se pogreza v živi pesek. In ko se vsi skupaj (nekateri mirno, drugi panično) pogrezamo čedalje globlje, je jasno samo to, da nikomur ni jasno, kako se izkopati iz vsega tega. Vlada je sicer res sprejela prvi paket ukrepov, a je takoj naletela na kritike, da je naredila preveč. Ali premalo. Pravzaprav se je stvari lotila na napačnem koncu. Pač odvisno od tega, koga vprašate. Pri tem pa so pri kritikah še vedno najglasnejši tisti, ki bi morali že nekaj časa sedeti v kotu in biti lepo tiho.

Pravzaprav je neverjetno, da se spopadamo s krizo gigantskih razsežnosti, pa ne pride do vsaj približnega poenotenja stališč o prioritetah. Ne, ta korporacija bi to, oni podjetnik ono, ta sindikat ne bi pustil tega, oni delodajalec ne more tistega, pa še kakšen ekonomski prosti strelec se najde, ki se še vedno ni zbudil iz sladkega sna neoliberalizma, pa smo tam. Grožnja je jasna in je tu, mi se pa prepiramo.

Če ima Gaspari na ekonomskem področju težave s premalo enotno podporo, ima njegov šef Pahor v odnosu do Hrvaške to težavo, da je podpore še preveč. Že danes je jasno, da Hrvaška ne bo pristala na maksimalistične zahteve Slovenije. Zato bo Slovenija verjetno morala popustiti. Ne veliko, pa vendarle. A pri nas se nekateri vedejo, kot da so slovenske zahteve do Zagreba diplomatski minimum. In ko bo Pahorjeva vlada stopila tisti majceni korak nazaj, se kaj lahko zgodi, da se bo fanatična podpora sprevrgla v fanatično obtoževanje o izdaji nacionalnih interesov, zato bo vedno manj podpore tudi za vladno gospodarsko politiko, ta pa - kot smo pokazali - že zdaj ne uživa ravno soglasne podpore.

In ker se podobna zgodba dogaja tudi na drugi strani Kolpe, se na obeh straneh meje - bog ne daj - lahko najdejo norci, ki bi se jim zazdelo, da bi gospodarsko krizo utegnili rešiti s premikanjem mej po vojaško. Ta hip se morda zdi neverjetno, a ko normalni ljudje nimajo več odgovorov, začne narod poslušati norce. Pa srečen božič.

Iz Nedela