Tiskane izdaje
Jožeta Praha, gozdarja zavoda za gozdove v revirju Jatna-Dole na območju Radeč, Šentruperta in Litije, so v gozdarstvo pripeljala tri naključja: stari oče, dobra učiteljica in vplivni stric. Bere se kot roman, v resnici je njegov odnos do gozda naravnost epski: z veliko ljubezni in zavedanja, da ima vedno prav narava, ne človek. Še najmanj človek s puško. Čeprav ...
Pri Prahovih doma niso imeli skoraj nič gozda. Če so drevo že posekali, je poseku stari oče dal posebno, etično noto, da je vsakdo začutil, kako je v dvajsetih minutah mogoče vzeti življenje nečemu, kar je rastlo sto let. Drugo naključje je bila profesorica biologije v osnovni šoli v Sevnici. Tretji »moment« pa je bil stric - generalni direktor gozdnega gospodarstva. Ko se je to zlilo še s planinstvom, izhoda ni bilo več: Jože Prah je lahko postal le - gozdar.
Prekopirati Predarlsko
To je heterogen poklic, ponuja izjemne možnosti za delo v turizmu in podjetništvu. »Na fakulteti so nas učili o oglarjenju. Pridem v Zasavje, vidim kope. Profesor na fakulteti, ki nas je o njih učil, pa je rekel, da jih še ni videl,« se spominja Prah, ki je na Dolah pri Litiji na noge postavil znamenito oglarsko deželo in vodi klub oglarjev.
Gozdar se v šoli nauči razmišljati celostno. Študentje gozdarstva znajo tudi kot podjetniki razmišljati dolgoročno. »Če se zmotiš pri pšenici ali koruzi, lahko prihodnje leto napako popraviš, v gozdu se tega ne da. Posledice bodo občutili še otroci in vnuki.« Prah vidi perspektivo Slovenije v butičnem lesnem gospodarstvu.
»Mladi pri nas iz lesa že izdelujejo prstane, očala, kolesa ... Ne potrebujemo velikih lesnih centrov, ampak majhna družinska podjetja, kot so v Švici, na Irskem in v Avstriji. Njihovo Predarlsko bi morali Slovenci prekopirati: tam znajo z lesom, ga povezati z vodo, turizmom, šolstvom.«
V gozdnem prostoru se skriva čuda dopolnilnih dejavnosti. Gozdna pedagogika je zanimiva tržna niša, meni Prah: »Otroke preveč zapiramo v šole, čeprav vemo, da gredo zelo radi v gozd. Zakaj ne bi tega tržili?«
Narava ima vedno prav
Kdo je dober gozdar? Tisti, ki ločuje krajino na mesto in podeželje, že ne. »Ločevanje ni dobro, Slovenija potrebuje tri stebre: hrana, gozd-les, turizem. Če jih povežemo, postanemo meka. A manjka nam medsebojnega spoštovanja in zaupanja, ki brezpogojno delujeta v pragozdu. Slovenci ne znamo povezati individualnosti in ne znamo nehati razmišljati, da narava nima prav. Vedno ima. Tudi ko gre za zveri, plenilce, škodljivce ...«
Vse je gozd že pripeljal naproti Jožetu Prahu; tudi borelijo. Prah je sicer že 30 let tudi lovec, a raje kot strelja v gozdu fotografira. Biti lovec ni pogoj za gozdarja: »Je pa res, da gozdar-lovec mogoče lažje razmišlja. Kajti s puško se da zelo natančno gospodariti s prostoživečimi živalmi.«
Perspektiva ni samo v lesu
Da je srečal medveda, pravi, je sreča, ne strah. Tako kot so sreča njegove pisarne: ena ogromna, na kateri piše gozd, in tri »prave« na terenu. »Nobena žival in rastlina človeku ne želita žalega. Človek razmišlja, da ga žival ali rastlina omejuje. Narobe. Želijo nam dobro in moramo se jim prilagoditi.«
Gozdarski vrtci so idealna priložnost za 'preklop' že pri najmlajših. Srednji gozdarski šoli v Postojni in Mariboru sta postaji na poti do cilja: gozdnega strokovnjaka, ki bo osvojil celostno filozofijo in znal postavljati in dosegati dolgoročne cilje. »Gozdarstvo pri nas ima perspektivo. Le predsodka, da je samo v lesu, se moramo otresti. Kajti največja vrednost v gozdu je voda. En sam hrast v Krakovskem gozdu v ozračje odda 1200 litrov vode na dan.«
Gozd je edini sistem, v katerem ni nič odveč. Slovenci imamo za petsto nogometnih igrišč pragozdov. Trajnostno gospodarjenje, krožno gospodarstvo in vseživljenjsko učenje je v pragozdu mogoče doživeti na enem mestu. »Gozdarji ne hodimo radi v pragozdove, ker hočemo, da ostanejo, kakršni so bili pred petsto leti.«
Po njegovem je sreča, da imamo Slovenci edini v Evropi 400.000 lastnikov gozdov. Zaradi njih se je ohranila biodiverziteta. Večina razmišlja o tem kot o cokli. Ne pa tudi Prah; po njegovem se je pestrost lastništva gozdov prenesla v naravo. Žal večina v gozdu vidi le denar in les.
»A v njem ni boja za obstanek. Je povezovanje in dopolnjevanje rastlin in živali. Jelka lahko čaka tudi sto let na ugodne pogoje za rast. Človek tega ne zna, ker se je navadil razmišljati le za štiri leta naprej. V gozdu pa je sto let malo.«
Če en slovenski hlod na licitaciji doseže ceno 14.000 evrov, čar lesa in poklic gozdarja ne smeta biti vprašanje. Pogoj so po Prahu le dobri učitelji in šolski sistem, ki bo dajal prednost kakovosti pred kvantiteto. »Ni pomembno, koliko številk si človek zapomni, ampak kako jih zna povezati z drugimi.« Kot v gozdu, ki vse povezuje ...
