Srečo je težko doseči in še težje izmeriti

Profesor Harry Blokhuis s Švedske univerze za kmetijske vede v Uppsali je eden vodilnih znanstvenih etologov, strokovnjakov, ki se ukvarjajo s proučevanjem dobrobiti rejnih živali. V zadnjih desetletjih se je to znanstveno področje trdno usidralo med disciplinami bioznanosti. Med Blokhuisovimi opaznejšimi dosežki je izdelava standardiziranih protokolov za oceno dobrobiti goveda, prašičev in kokoši nesnic z vidika njihovega zdravja, poškodb in vedenja, ne le z vidika bivanjskih potreb.

Kako bi opisali dobrobit živali?

Dobrobit živali pomeni, kako ta doživlja svoje okolje. Znanstveni etologi v raziskavah to ugotavljamo tako, da »intervjuvamo« živali v njihovem jeziku oziroma poskušamo najti jezik, s katerim nam živali govorijo, kako se počutijo v okolju.

Kako je dobrobit opredeljena v evropski zakonodaji?

Dobrobit živali je v Evropi zelo razvita. Imamo zakonodajo, ki je številne druge države zunaj EU nimajo. Imamo pravilnike o zaščiti kokoši nesnic, telet, prašičev in piščancev za prirejo mesa, o zaščiti pri prevozu in zakolu. Ta pravila določajo pogoje v različnih sistemih reje. Natančno je določeno, kako velike morajo biti kletke za kokoši nesnice v različnih sistemih, koliko kokoši sme biti v njih, koliko prostora mora imeti prašič, kakšen nastilj mora imeti in podobno. Definiramo torej vse vidike okolja živali, radi pa bi merili dobrobit živali na koncu verige, pri živalih samih. Vendar je to težje.

Ali to že lahko počnemo?

V projektu European Welfare Quality, ki ga je financirala EU, smo razvili protokole, ki vključujejo veliko parametrov dobrobiti, ki jih lahko merimo pri živalih. Pri kokoših, na primer, ugotavljamo poškodbe na stopalih, pri prašičih rane na uhljih. Mogoče je meriti dobrobit živali, vendar bo preteklo še nekaj časa, da bo to prešlo v prakso.

Ali kmetje spremljajo te parametre pri živalih?

Sistematično ne, vendar dober kmet vsak dan opazuje svoje živali in ugotovi, ali je kaj narobe. Za zapis v zakonodajo poskušamo ta postopek čim bolj sistematizirati in avtomatizirati.

Pet svoboščin, na katerih temelji sodobno razumevanje dobrobiti živali, je usmerjenih predvsem v preprečevanje negativnih občutij pri živalih. Ali njihovo upoštevanje zagotavlja, da so živali tudi srečne?

Ne. Govorimo o izključitvi negativnih vidikov dobrobiti. Odsotnost negativnih stvari ne pomeni samodejno pozitivne stvari. Razvoj v znanosti gre v smeri vključitve pozitivnih vidikov dobrobiti in to je precej težje od izključitve negativnih. Če je žival ranjena, jo kaj boli ali kaže negativno vedenje, je to jasno in lahko izmerljivo. Nekaj, čemur pravimo sreča, je veliko težje doseči in tudi izmeriti.

Kako bi kmete lahko prepričali, da v rejo intenzivneje vključijo standarde dobrega počutja živali? In kako dobro počutje vpliva na zdravje živali, večjo prirejo in kakovost izdelkov?

To sta dve različni vprašanji. Eno je povezano z izdelkom in njegovo kakovostjo ter težavami, ki se lahko pojavijo, če v reji nekaj ni v redu. Če so kokoši nesnice v veliki skupini, se poveča tveganje za kljuvanje perja. Rejci se morajo naučiti, kako ga preprečiti, kot so na primer storili švedski kmetje, ki teh težav nimajo več.

Toda kako kmete prepričati? Mislim, da se jih večina zaradi strahu pred spremembami ne upa preiti na drug sistem reje. Naučiti se morajo delati z njim, in to zahteva čas, trud in denar. Motivirati jih poskušamo tako, da sestavljamo skupine kmetov, med katerimi so eni že naredili potrebne korake, in druge, ki jih še niso, prepričujejo, da storijo enako. To je boljši način od prepričevanja znanstvenikov ali pritiska javnosti.

Je mogoče reči, da so nekateri sistemi reje boljši z vidika spoštovanja dobrobiti živali kakor drugi, recimo, da je prosta reja nesnic do kokoši prijaznejša kot reja v baterijskih kletkah?

Najprej je treba med seboj primerjati najboljše sisteme. Sistem voljer in prosta reja sta definitivno najboljša, vendar so nekatera tveganja lahko tudi večja: kokoši so bolj izpostavljene plenilcem, morda se lažje širijo bolezni kot v baterijskem sistemu. Če primerjamo zelo dober sistem baterijske reje z zelo slabim sistemom voljer, bi vsekakor dal prednost baterijski reji. Vedno je treba pogledati dobre in slabe strani vsakega sistema.

Kolikor se trudimo z zagotavljanjem dobrobiti rejnih živali, je neizogibno, da vse končajo v klavnici. Aktivisti za pravice živali zato celoten sistem industrijske živinoreje vidijo kot kršenje pravic živali in mučenje.

Če tako mislite, nimam nič proti. Moja žena je vegetarijanka. Sam pa menim, da bi bilo zelo težko ukiniti živinorejo in da lahko uporabljamo živali, dokler z njimi ravnamo pravično in humano. Tudi prevoz in zakol morata biti opravljena tako, da bodo čim manj trpele. Vsekakor pa moramo zaradi več razlogov zmanjšati uživanje mesa.

Evropska komisija v zadnjih letih ni naredila veliko za izboljšanje standardov dobrobiti živali, države članice še vedno pomanjkljivo izvajajo evropsko zakonodajo. Leta 2015 je potekala triletna strategija o dobrobiti, nove še vedno ni. Kaj so vzroki za to?

Ne vem, lahko le špekuliram. Morda zaradi drugih tem, ki se zdijo komisiji pomembnejše, kot so podnebne spremembe. Morda zaradi osebne nenaklonjenosti predsednika evropske komisije tej temi. Število ljudi v evropski komisiji, ki se ukvarjajo z dobrobitjo živali, se je v mandatu tega vodstva zmanjšalo.