Šrot ne pomaga zastrupljenim Celjanom

Celje – Enajst mestnih občin si lahko v tej finančni perspektivi za razvoj in prenovo urbanih središč razdeli 139 milijonov evrov. Mestna občina Celje (MOC) bi tako lahko dobila vsaj del denarja za sanacijo in dekontaminacijo s težkimi kovinami zastrupljenih in degradiranih vrtov, kmetijskih zemljišč in javnih površin. A tega niti ne poskuša.


V kabinetu župana Bojana Šrota pravijo, da je Celje opozarjalo na nujnost zagotovitve evropskih sredstev za sofinanciranje celovite sanacije industrijsko degradiranih območij, saj to zahteva velika vlaganja, ki jih občina ne zmore sama.

»V Celju bi si seveda zelo želeli prijaviti projekt za sanacijo in dekontaminacijo degradiranih zemljišč na območju Stare Cinkarne,« so povedali na občini. Na vprašanje, zakaj z njim torej ne kandidirajo na razpisu, pa pojasnili: »Potrebovali bi večino denarja, ki je v tej finančni perspektivi na voljo za vse mestne občine skupaj. Projekt bi moral biti (...) izveden v tej finančni perspektivi, kar bi bilo praktično nemogoče. Najprej bi bilo namreč treba izvesti dekontaminacijo zemljišča, nato fizične posege, temu bi sledili dolgoročna reaktivacija in revitalizacija z vsebinami.«

Cena sanacije znana

A za celotno sanacijo degradiranih urbanih površin in ne samo Stare Cinkarne bi zadostovalo 25 milijonov evrov. Razlogi za neprijavo so bržkone drugje. Cvetka Ribarič Lasnik z Inštituta za okolje in prostor pravi, da »ji ni znano, da bi Celje imelo pripravljene kakršnekoli projekte. A prav lokalna skupnost bi morala biti pobudnik za sanacijo Celjske kotline. Država ni dolžna sanirati zastrupljenih tal, saj je občina lastnica najbolj zastrupljene Stare Cinkarne in drugih zemljišč, sama tudi sprejema prostorske akte. Po ugotovitvah profesorja Franca Lobnika je v Celju 486 hektarov kmetijskih površin tako onesnaženih, da bi bilo na njih treba prepovedati gojenje rastlin za prehrano ljudi in živali.«

Da se zdaj 11 mestnih občin lahko poteguje za 139 evropskih milijonov, so pod vodstvom profesorja Janeza Koželja na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo po naročilu ministrstva za okolje in prostor lani določili degradirana območja v slovenskih mestih. Na območju mesta Celje obsegajo 300 hektarov, od tega je 132 hektarov okoljsko degradiranih.

Študije onesnaženosti kmetijskih in urbanih tal, hrane, rastlin in o ogroženosti zdravja prebivalcev so izdelane. Leta 2012 je bil končan raziskovalni projekt, ki ga je naročil minister Dejan Židan. Bil naj bi podlaga za uredbo o okoljski sanaciji Celjske kotline, v njem pa so stroški ocenjeni na zgolj 25 milijonov evrov. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je sprejem uredbe pogojevala s spremembo uredbe o dovoljeni vsebnosti strupov v zemlji, a ker sta javnost in stroka odločno nasprotovali načrtovanemu povečanju dopustnih vsebnosti strupov v tleh, s to uredbo ni bilo nič.

Pred petimi leti so na Svetu za sanacijo Celjske kotline, ki ga vodi župan Bojan Šrot, napovedali, da bi sanacijo lahko financirali s pomočjo vlade ter iz evropskih virov v finančni perspektivi 2014-20. Predlani je ministrica za okolje in prostor imenovala delovna skupino za sanacijo Celjske kotline, da pregleda območja onesnaženosti, ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti, možne finančne vire in aktivnosti. Ribarič Lasnikova komentira: »Doslej ni bilo narejenega nič.«

Za občino pretežko delo

Pri milijonih za slovenska mesta gre za evropski mehanizem celostnih teritorialnih naložb (CTN) za energetsko sanacijo večstanovanjskih stavb v javni lasti, ki je bil objavljen marca, ter za urbani razvoj in revitalizacijo – razpis je odprt do 26. junija. Za denar, ki ne bo razdeljen, bo sledilo novo povabilo v letu 2018. Skupaj je zagotovljenih 112 milijonov evrov nepovratnih sredstev EU za kohezijsko politiko in 27 milijonov evrov iz državnega proračuna. Zgolj za urbani razvoj je na voljo 101 milijon evrov, od tega za vzhodno kohezijsko regijo, kamor spada Celje, skoraj 65 milijonov evrov. Ne drži torej, kakor trdijo v kabinetu župana Bojana Šrota, da bi celjske okoljske potrebe bile vredne skoraj toliko, kot je razpisanih sredstev. Vredne so le dobro tretjino tega.

Ko smo o razpisu in čemu je namenjen spraševali MO Celje in Združenje mestnih občin Slovenije (ZMOS), kjer je Bojan Šrot tudi podpredsednik, so nam sprva odgovorili, da sedanji razpis »posebej ne vključuje aktivnosti dekontaminacije degradiranih zemljišč«. Ko se s pojasnilom nismo zadovoljili, so dodali, da je sanacijo degradacije sicer možno financirati, če bi šlo za »celostno naložbo, ki bi reaktivirala in revitalizirala degradirano območje znotraj območja (...) iz študije o degradiranih urbanih območjih«. Iz tiste torej, ki jo je lani izdelal Koželj in v kateri so celjska degradirana območja znova določena, zanje pa so podlage za sanacijo z oceno stroškov izdelane že leta.

A na MOC vztrajajo in o neobstoječem projektu dekontaminacije in revitalizacije degradiranih urbanih površin Celje pravijo: »Izveden bi moral biti v obdobju tekoče finančne perspektive, kar bi bilo praktično nemogoče. Najprej bi bilo namreč treba izvesti dekontaminacijo zemljišča, nato fizične posege, temu pa bi sledili dolgoročna reaktivacija in revitalizacija z vsebinami.«