Tiskane izdaje
V rektorskem programu je kritiziral rektoričino širjenje rektorata. Se morajo njegovi zaposleni zdaj bati za službo? »Nihče ne bo ostal brez dela, a nikomur ne morem zagotoviti, da bo delal to, kar dela zdaj. Rektorat se mora bolj usmeriti v servisiranje članic UL, kar je tudi njegova poglavitna naloga.«
Rojstni kraj Stanislava Radovana Pejovnika, kot je njegovo uradno ime, je Dolenja vas pri Preboldu. Od tam se je s staršema, učiteljema, preselil najprej v vasico Galicijo nad Žalcem, potem pa v Šentrupert in na koncu v Celje, ker je obiskoval takrat edino gimnazijo. Ves čas je bil odličnjak. Ima lepe spomine na večino svojih učitejev, še zlasti na osnovnošolsko učiteljico slovenščine, pesnico Meto Rainer, v gimnaziji pa je izstopal profesor kemije Modic, ki so ga klicali Noni: »Ta me je vpeljal v vse skrivnosti kemije.«
Na ljubljanski univerzi je študiral kemijo z mnogimi znanimi sošolci, denimo z Marjanom Poljšakom in Magdo Tovornik. Sprva je želel delati v industriji, a je bilo povabilo v Institut Jožefa Stefana (IJS) preveč vabljivo. Čeprav je čez nekaj let, ker v IJS ni mogel dobiti lastnega laboratorija, brez oklevanja odšel v Kemijski inštitut in tam kmalu postal direktor. Takoj je začel spodbujati izobraževanje. »Ko sem prišel v Kemijski inštitut, je tam imelo doktorat manj kot deset ljudi, ko sem odšel - število zaposlenih se vmes skoraj ni spremenilo -, pa 90.«
Zelo uspešnemu raziskovalnemu delu, vedno na področju materialov, se tudi kot rektor ne namerava odpovedati: »Laboratoriji so odprti tudi zvečer.« Od nekdaj zelo rad uči. Ponosen je, da je bil v študentskih anketah vedno dobro ocenjen, dvakrat celo profesor leta na svoji fakulteti. A ker meni, da mora rektorsko delo na tako veliki univerzi opravljati profesionalno, bo pedagoško delo zdaj močno omejil ali se mu, če bo treba, čisto odpovedal.
Po osamosvojitvi je kot direktor Kemijskega inštituta ponudil odstop. »Bil sem povezan z dotedanjo oblastjo in zdelo se mi je prav, da grem. Naš inštitut je bil tedaj v zapletenem položaju, saj je bil naš lastnik konzorcij kemijske industrije. Moji sodelavci so menili, da bom samo jaz lahko uredil, da se vrnemo pod državo, zato me niso pustili stran. Minister Peter Tancig je to podprl.« Ostal je, a se konec devetdesetih let odločil, da je čas za spremembo. Tako je odšel na fakulteto, od tam pa zelo kmalu v politiko, ki je bila sicer njegova stara ljubezen, saj je nekoč želel biti diplomat. Še na začetku direktorske kariere bi skoraj postal zvezni minister za znanost. Takrat se mu je za politiko zdelo prezgodaj, sredi devetdesetih pa se je želel preizkusiti tudi v političnem urejanju svojega resornega območja. »Zdelo se mi je, da bi bil lahko zelo dober minister.«
Nekajkrat je bil zelo blizu izbiri, a so ministri potem postali drugi. Nato je sprejel ponudbo in za časa ministrice Lucije Čok, kasnejše prve slovenske rektorice, postal državni sekretar, odgovoren za visoko šolstvo. »Menil sem, da je primeren čas za spremembe. A ta tri leta so mi prinesla samo razočaranje. Glavni problem je bil, da tisto, kar smo se dogovorili dopoldne, popoldne večinoma ni več veljalo. Komaj sem čakal na vrnitev na fakulteto. Od tedaj me ministrsko delo ni več zanimalo.«
Več v Sobotni prilogi
