Stane Zore, duhovnik brez prtljage

Nadškof 30 let po zaobljubi: frančiškan prvič na čelu slovenske Cerkve. »Združevati moči v dobro vseh«.

Objavljeno
05. oktober 2014 21.59
Posodobljeno
06. oktober 2014 15.00
Stane Zore,novi ljubljanski nadškof,Ljubljana Slovenija 04.10.2014
Dejan Karba, Ljutomer
Dejan Karba, Ljutomer
Ljubljana – Natanko trideset let po tem, ko je na sv. Frančiška dan v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju opravil večne zaobljube v frančiškanskem redu, je pater Stane Zore postal peti nadškof Katoliške cerkve v samostojni Sloveniji. Šestintrideseti slovenski škof, prvič frančiškan, je med verniki izredno priljubljen. Je skromen in ponižen, a odločen oznanjevalec »sporočila odrešenja«.

Dosedanji provincialni minister slovenskih frančiškanov Stane Zore, ki bo v škofa slovesno posvečen prihodnji mesec, je v svojem prvem intervjuju v vlogi ljubljanskega nadškofa poudaril, da je osnovni načrt ljudi, ki jih pošilja Bog, da po njih vodi svojo Cerkev, »prinašati ljudem sporočilo odrešenja. Če tega ne prinašamo, potem so vse druge stvari predstava za medije ali pa podatki za arhive, ki človeku samemu ne služijo.«

Čeprav nekateri slovenski teologi menijo, da je bil Zore presenetljiva papeževa izbira, glede na Frančiškovo vizijo reševanja moralno oslabljene RKC ni bil nepričakovana. Šestinpetdesetletni dvakratni provincialni minister slovenskih frančiškanov, ki prihaja iz vasice pri Kamniku, je namreč duhovnik »brez prtljage« in, kar je še najpomembneje, ne prihaja iz nobenega cerkvenofinančnega lobija.

»V preteklost se oziram s hvaležnostjo, v prihodnost z upanjem,« pravi Zore, ki je bil po posvečenju najprej štiri leta kaplan v Šiški, nato kot brezjanski pater kaplan v Mošnjah, kot pater na Sveti Gori pa je kaplanoval v Solkanu. »Zlepa nima nihče tako dolgega kaplanskega staža v provinci kot jaz,« je skromno pripomnil v nedavnem intervjuju za revijo Ognjišče. »Nekardinalski, duhovno stabilen, prijazen, družaben,« je Zoreta opisal eden od njegovih sošolcev s teološke fakultete.

Zore je napovedal, da se pri vodenju ljubljanske nadškofije – in kasneje tudi Slovenske škofovske konference – ne bo opiral zgolj nase: »Veliko zaupanje polagam v svoje sodelavce, v svoje sobrate duhovnike. Sam ne morem nič,« je dejal Zore in dodal: »Treba bo združevati moči v dobro vseh. Nikoli ne samo ene same skupine ali določenega sloja ljudi. Le tako bomo odkrili neverjetne potenciale v naši družbi.«