Tiskane izdaje
Opazovalci razprav in polemik v slovenskem javnem prostoru bi si družbeno strukturo nove Slovenije lahko razlagali kot vrnitev v dobo stanov. Tako državljani ne sodelujemo v javnih zadevah kot posamezniki, ampak kot delavci, javni uslužbenci, menedžerji, lastniki, sodniki, zdravniki … Razlike so zabrisane, solidarnost nepremakljiva.
Niti Gospodarska zbornica niti društvo menedžerjev do danes za katastrofalni padec slovenskega gospodarstva v prvem valu recesije nista okrivila slabih, lakomnih in nesposobnih lastnikov, upravnikov ali nadzornikov. Nasprotno, kriva je preveč socialna država. Ne vemo, kakšni so odnosi med zdravniki, toda javno nastopajo nepopustljivo enotno, pa naj gre za plače, nadure ali za morebitne zdravniške napake. Ko so vrste v boju za svoj status v razmerju do izvršne in zakonodaje oblasti strnili sodniki, je bila končna zmaga že dobljena. Celo politiki, zlasti poslanci, kot reprezentanti družbene različnosti, so presenetljivo enotni, ko razprava nanese na njihove plače, dodatke in nadomestila. Celo delavci, katerih skupni imenovalec je, da nosijo domov minimalne plače in so prvi na seznamih za odpuščanje, so – ko so nastopili enotno in homogeno – nemudoma dobili sogovornike v upravah in vladi.
Pravzaprav je, takole na prvi pogled, zelo malo poklicev, ki ne premorejo močne stanovske solidarnosti. Med seboj se z različnimi koncepti neusmiljeno spopadajo ekonomisti, ko gre za interpretacije preteklosti zgodovinarji, med najbolj neenotnimi poklicnimi skupinami pa smo zagotovo slovenski novinarji. In smo, očitno zasluženo, zato tudi preživeli veliko hudega.
A stanovsko razčlenjena Slovenija prinaša izvršni oblasti, ki je bila izvoljena za to, da skrbi za »obče dobro«, nerešljive težave. Prav zdaj se, tokrat potihem, odvija ena najhujših koalicijskih kriz doslej. Med številnimi »skupinami pritiska« ima namreč samo ena, polovica milijona upokojencev, tudi svojega političnega predstavnika. Zato bo lahko vlada – kot je povedala ministrica Irma Pavlinič Krebs –, če ne bo šlo drugače, z interventnim zakonom zamrznila plače v javnem sektorju. Nikakor pa tega ne bo mogla narediti s pokojninami; za to namreč potrebuje trdno parlamentarno večino. Te nima, ker Desus pod nobenim pogojem noče privoliti v zamrznitev. Še več; napoveduje, da svojih glasov za proračun, temeljni akt vlade in države v prihodnjem letu, ne bo dal. In tako je morala vlada odločanje o njem že dvakrat umakniti z dnevnega reda.
S stavkom »To delo opravljam rad, ne bom pa ga opravljal za vsako ceno« je Borut Pahor pred dnevi prvič v svojem mandatu omenil možnost, da bo na sprejetje proračuna vezal glasovanje o zaupnici. To pomeni, da se z velikimi koraki bližamo točki, ko se poleg gospodarske krize lahko začne tudi politična. Molk hrupne koalicije, ki zna tudi iz nepomembnih kadrovski sporov ustvariti izredne razmere, je zelo pomenljiv. Kakor tudi dejstvo, da so v preteklih dneh trije najpomembnejši krizni ministri s predsednikom vlade na čelu prvič kar v tesnih pisarnah na Kersnikovi, kjer domuje Desus, prepričevali četrto vladno partnerico, da se Slovenija ne sme zadolžiti čez vsako mero. Za zdaj neuspešno. Če bo tako tudi na današnjem koalicijskem vrhu in nato v prihodnjih dneh, lahko res pričakujemo le še črne politične scenarije.
Politično razkazovanje mišic pri sestavljanju proračuna sicer ni nič nenavadnega, prav tako je v interesno razdrobljeni družbi logično, da vsaka skupina vidi rezerve pri drugih, ne pri sebi. Toda tokrat manevrskega prostora ni več. Zelo pomembno je, kako se bo končala prav ta koalicijska bitka. Manj za upokojence kot pa za tiste stanove in zlasti generacije, ki v njej sploh (še) ne sodelujejo.
Iz sobotne tiskane izdaje Dela.
