Starejši in mladi skupaj v revščino

Ljubljana – Z zapestnico na roki, ki spremlja gibanje dedka ali babice, meri srčni utrip, pritisk, temperaturo in samodejno kliče na pomoč reševalce, zdravnike in gasilce – to je prihodnost starajoče se družbe, tudi slovenske, kjer je premalo otrok, da bi skrbeli za svoje stare.

»Epidemija« staranja je zajela vso Evropo. Prelomno za Slovenijo je bilo leto 2003, ko je število starejših od 65 let (to je uradna meja za prehod v skupino starejših) prvič preseglo število otrok, starih do 15 let. Zdaj je otrok 14,6 odstotka, starejših pa 17,5 odstotka. In v številkah: v Sloveniji živi 301.050 otrok in 360.850 starejših. Ker je rodnost nezadostna za enostavno obnavljanje prebivalstva – lani je bilo rojenih 1,55 otroka na žensko –, bo število starejših čedalje večje. Tako bo leta 2020 v Sloveniji vsak peti prebivalec starejši od 65 let, leta 2045 pa že vsak tretji. Leta 2061, do katerega sežejo napovedi, bo le še 12 odstotkov otrok in dobrih 33 odstotkov starejših. Pravih starostnikov, starih več kot 80 let, je danes nekaj več kot 90.000, takrat pa jih bo petkrat več, torej 450.000. Življenje, kakršnega poznamo danes, se bo ob tako majhnem številu mladih obrnilo na glavo.

Starejši in zlom zdravstva

»Prva izmed vseh težav starostnikov je osamljenost, druga so finančni problemi in tretja bolezen,« je povedal psiholog dr. Bojan Zalar, direktor Psihiatrične klinike Polje. Klinika je že pred nekaj leti predlagala vladi razvoj podpornih sistemov za starostnike, a niso bili izbrani za dobitnika sredstev. Zdaj kandidira Slovenija (v njenem imenu psihiatrična klinika) v skupini nekdanjih socialističnih držav za sredstva EU za projekt Zdravo življenje in aktivna starost. Za raziskave demence in drugih starostno pogojenih možganskih bolezni pa se v EU poteguje nevrološka klinika UKC Ljubljana. Demenca, torej degenerativna možganska stanja starejših, postaja v svetu in pri nas ne le vse večji problem človeškega dostojanstva, pač pa tudi vse večje finančno breme. Zdravstvo nasploh se bo zaradi naraščajočega števila starostnikov – če ne bo sprememb – finančno zlomilo.

Medgereacijska razmerja

Lani je prejemalo pokojnino v povprečju vsak mesec 602.311 upokojencev, zaposlenih pa je bilo konec leta 791.323 oseb, torej je razmerje med delovno aktivnimi in upokojenci v naši državi 1,3:1. To pomeni, da morajo delovno aktivni nameniti velik del svojega zaslužka za upokojence, plače so zato nižje. Povprečna mesečna plača je 1005 evrov neto (1534 evrov bruto). Toda povprečna pokojnina je le 580 evrov. Če sklenemo: slovenska družba v celoti drsi v revščino. Pri tem prihaja do absurda, da morajo številni upokojenci s svojimi prejemki skrbeti tudi za svoje odrasle nezaposlene otroke (v državi je 120.000 nezaposlenih).

Osamljenost

Položaj ekonomske soodvisnosti vodi v številna zapletena razmerja, tudi do nasilja nad upokojenci in, obrnjeno, upokojencev nad odraslimi otroki. Obstaja pa še druga plat finančne soodvisnosti, to je dejstvo, da so ljudje iz ekonomskih razlogov prisiljeni živeti skupaj in zato niso tako osamljeni. Osamljenost je namreč največja nevarnost za razvoj depresije in drugih težav. Skupno življenje je najbrž razlog, da v Sloveniji še ni tako velikega zanimanja za zapestnice in druge sodobne telekomunikacijske naprave za pomoč in nadzor, o katerih smo pisali v začetku. V Evropi jih prodajo na milijone, pri nas pa komaj kaj, je povedal Matej Trobiš iz podjetja Tele–SOS, eden izmed ponudnikov teh naprav v Sloveniji.

Mateja Kožuh Novak o položaju stareših

Predsednica Zveze društev upokojencev Slovenije (Zdus) Mateja Kožuh Novak pravi, da se starejši spopadajo z mnogimi težavami. Osrednja, iz katere posredno izhajajo vse druge, so prenizke pokojnine. Kar 60 odstotkov upokojencev prejema manj kot 622 evrov na mesec. Zato so ponižani in »grozno životarijo,« zlasti, če živijo sami. Hkrati pa ne morejo nič prihraniti, da bi dali svojim otrokom. Kriva je država, ki s svojo pokojninsko politiko starejšim ne prizna preteklega dela. Ti so namreč v povprečju od 35 do 40 let vplačevali v pokojninsko blagajno, kar pomeni, da pokojnine niso socialne, ampak zaslužene z delom. Želi, da bi se v družbi nehalo z mišljenjem, da so starejši zgolj v breme. Saj naredijo veliko dobrega – pomagajo svojim otrokom, jim pospravljajo in pazijo vnuke.

Velika večina živi v absolutni revščin; kaj spremeniti, da bo bolje? Po njenem mnenju bi morali ustanoviti demografski sklad, v katerega bi se pretakali nekateri davki. Zasebne zavarovalnice želijo, da dodatno varčujemo za pokojnine, a za njihovo izplačilo v prihodnosti ni nobenega jamstva. Če pa vplačujemo v ZZZS, imamo državno jamstvo in so pokojnine varne.

Velika težava, ki pesti starejše, je tudi slab dostop do zdravstva. Prav zato so potrebne spremembe v zdravstvenem varstvu, o čemer bodo govorili danes na posvetu Zdusa v državnem zboru. Premalo se govori tudi o nasilju nad starejšimi; nebogljeni starostniki so velikokrat na milost in nemilost prepuščeni svojim otrokom. Potrebovali bi pomoč in podporo medijev, ki bi promovirali nenasilno komunikacijo. Zaveda se, da so mladi zelo obremenjeni, zato pogosto napadajo starejše. Starejši pa se bojijo, da so prav oni krivi za težave svojih otrok. Čez 30 let naj bi bila kar tretjina prebivalstva starejša. Kožuh Novakova tega ne verjame, ker se povprečna življenjska doba počasi krajša. »Zadnjih 60 let se je standard dvigoval, imeli smo službe, hiše, dober zdravstveni sistem, a ta je dandanes čedalje slabši. Ker mladi nimajo ne časa ne denarja, se zmanjšuje število otrok.« V prihodnosti bomo potrebovali dobro imigracijsko politiko, saj bo – ko bodo gospodarske razmere boljše – zmanjkalo delavcev.

Takoj za starejšimi so mladi druga najbolj depriviligirana družbena skupina. Po končanju šolanja ne dobijo zaposlitve, ker se teh nekaj prostih mest deli po prijateljski liniji. Zato se morajo mnogi izseliti iz Slovenije. »Trije odstotki spretnih so bogati, ostali pa so močno depriviligirani. Pred 23 leti so starejši imeli tako visoke pokojnine, da so nekaj denarja prihranili in pomagali mladim.«