Tiskane izdaje
Ljubljana – Nedavni protesti pridelovalcev hrane še niso obrodili oprijemljivih sadov, so pa spet usmerili javno pozornost na razmerja v živilski verigi in na zimzeleno vprašanje, čigav prispevek h končnemu produktu je v ceni ovrednoten bolj pošteno, oziroma kdo koga zajeda. Pobarali smo še one s konca verige.
Kmetje so na protestnem shodu opozorili na padanje odkupnih cen hrane, na zmanjševanje odkupa slovenskih kmetijskih pridelkov, na nepošteno razmerje cen v verigi preskrbe s hrano, težave s sledljivostjo itn. Če sestavimo preprosto enačbo, po kateri kmet letos po statističnih podatkih iztrži v povprečju za petino manj kot lani, cena v trgovini pa ostaja enaka ali v posamičnih primerih celo zraste, nas prešine: kdo se je omastil z razliko? Kot je v navadi, se oči najprej uprejo v trgovce. A v pogovoru z njimi kaj hitro ugotovimo, da zadeva ni črno bela in da je obtoževanje kogar koli treba omehčati z dodatnimi pojasnili.
Podatki, ki ne ustrezajo realnosti
Našo enačbo v precejšnji meri ovrže resna pripomba trgovcev, da argumenti protestnikov slonijo na neustreznih podatkih. Statistiki gre verjeti, ko spremlja odkupne cene, medtem ko maloprodajne niso povsem natančen odraz tega, kar gre kupcem iz žepa, saj ne upoštevajo čedalje številnejših prodajnih akcij. Kupci torej v seštevku za svojo košarico plačamo manj, kot zazna uradna statistika. In prodajnih akcij je zaradi čedalje ostrejše konkurence in neusmiljenjega boja za potrošnika čedalje več. Kar pomeni, da je razlika, ki nas je zaskrbela prvi hip, v resnici precej manjša.
Vodja oddelka za statistiko cen na državnem statističnem uradu (Surs) Mojca Maček Kenk je s pojasnili o načinu zbiranja podatkov o cenah pritrdila tezi trgovcev. Popisovalci vsak mesec posnamejo cene najpogosteje prodajanih (vedno istih) izdelkov v okoli 30 trgovinah po vsej Sloveniji. Popišejo redne in akcijske cene izdelkov blagovne in trgovske blagovne znamke, in sicer tiste, ki so zapisane na polici ali na izdelku in veljajo nediskriminatorno za vse kupce. Taka so evropska pravila. Torej upoštevajo del popustov, medtem ko razni, čedalje bolj razširjeni kuponi s popustom za izbrani izdelek, za celotni nakup v določenem dnevu v tednu, kot tudi popusti, ki jih potrošnik pridobi s karticami zvestobe in unovčevanjem točk, uidejo očesu statistike.
Sprememba metodologije
Te pomanjkljivosti se vsi zavedajo, zato se Surs že dogovarja s trgovci, da bo ob posodobitvi spremljanja cen predvidoma leta 2017 spremenil tudi zajem podatkov. Namesto fizičnega popisovanja bodo od trgovcev dobili blagajniške izpise, ki bodo odražali dejanski iztržek od določenega izdelka in statistična povprečna cena izdelka oziroma njen prirastek bosta natančnejša, opazovana košarica pa bo večja. A tudi novi način izračunavanja cen ne bo vseboval popustov, ki jih potrošniki dobijo prek kartic zvestobe.
Koliko manj plačamo potrošniki za svojo košarico, v kolikšni meri izrezujemo in tiskamo kupončke za popuste, ki jih ponujajo že vsi veliki trgovci ali jih vključujejo v svoj bonitetni sistem – podatka o tem ni. Po oceni poznavalcev sicer ne more pokriti celotne razlike, nastale zaradi zniževanja odkupne cene, a pravijo, da je treba pogledati ne samo na konec, ampak tudi pri vmesnih členih v verigi. Nenazadnje trgovci večino svežih izdelkov in pridelkov kupijo od predelovalnih podjetij ali zadrug, ne pa neposredno od kmetov ali rejcev. Razglabljanja v tej smeri je bilo že veliko, znane so potrebe po konsolidaciji agroživilske verige, po povezovanju domačih pridelovalcev, po spremembah, ki bi povečale učinkovitost pridelave in predelave, a to je posebna zgodba.
Vsekakor pa je uporaba tovrstnih censkih popustov čedalje obsežnejša – trgovci so pri tem vse bolj inovativni, popusti pa dosegajo 10, 20, za posamične skupine izdelkov še več odstotkov –, potrošniki so jih sprejeli odprtih rok. Ob vnaprej določenih dneh je postalo že kar običajno, da so vrste pred blagajnami daljše, kupci pa imajo v rokah po cel sveženj izrezanih kuponov, svoj nakup pa razdelijo na več delov, da lahko vse kupone unovčijo.
Zvestoba da, a ne za vsako ceno
Po podatkih Trgovinske zbornice Slovenije (TZS) denimo kar 75 odstotkov potrošnikov kupuje mleko (pri velikih trgovcih) s kuponi ali bonitetnimi karticami, pri čemer popusti pogosto znašajo 25 odstotkov ali več. Tako se maloprodajna cena mleka v Sloveniji giblje od 0,58 do 1,05 evra za liter, odvisno od kvalitete in vrste mleka. Za primerjavo: maloprodajne cene mleka v Italiji in za Avstriji so po istem viru v povprečju višje za 50 centov. Kot zanimivost dodajo, da npr. cena litra mleka iz mlekomata (kmetije) znaša evn evro za liter, in to brez steklenice.
Težave so tudi pri mesu. »Po navedbah predstavnikov živilsko-predelovalne industrije so odkupne cene svinjine v Sloveniji višje kot v sosednjih državah. Ponovno poudarjamo, da gre tudi v tem primeru za odkup svinjine na ravni kmet – klavnica, in ne trgovina. Kljub višjim odkupnim cenam svinjine je v Sloveniji reja prašičev v zadnjih letih upadla za trikrat, pri sosedih Hrvatih pa se je v tem obdobju za trikrat povečala. Vsekakor je slovensko poreklo mesa za potrošnika prednost, vendar ne za vsako ceno, ključni sta konkurenčna ponudba in cena,« pravi predsednica TZS Mariča Lah.
Trgovci ne odkupujejo manj
In kaj o omenjenih razmerjih pravijo trgovci?
Igor Mervič, Spar Slovenija: »Trgovina kljub zniževanju odkupnih cen ne pobere več. Nasprotno, marže nam v vseh kategorijah upadajo. Delež akcijskih prodaj je največji ravno v skupinah izdelkov, katerih dobavitelji in pridelovalci so bili v protestih najglasnejši.« Tudi odkup slovenskih pridelkov se v Sparu ne zmanjšuje. Odkup domačega sadja in zelenjave se je v zadnjem letu povečal za dvomestno številko.
V Mercatorju opozarjajo na censko neprilagodljivost domačih ponudnikov svežega programa. V dobrem letu dni je neto prodajna vrednot mleka padla pri tujih dobaviteljih dvakrat bolj kot pri domačih. Tuji se hitreje prilagajajo razmeram na trgu. Vse nižje nabavne cene mleka in mlečnih izdelkov Mercator prelije v nižje maloprodajne cene in predvsem v nižje neto prodajne vrednosti (kar doseže z akcijami, popusti ipd.). Tudi sadje in zelenjavo tujci ponujajo ceneje, odkupne cene so nižje tudi do 30 odstotkov. Še višje pa je odstopanje pri svinjini, kjer so odkupne cene slovenskega mesa celo 30 do 40 odstotkov višje od odkupnih cen tujih dobaviteljev.
V Mercatorju poudarjajo, da se deleži izdelkov in pridelkov slovenskih dobaviteljev v primerjavi s prejšnjimi leti niso zmanjšali, ampak so že vrsto let stabilni: pri mleku in mlečnih izdelkih je ta delež 74-odstoten, pri mesnih izdelkih 91-odstoten, pri svežem mesu 66-odstoten (kljub precej nižjim odkupnim cenam mesa, posebej svinjskega, iz tujine). V redni prodaji v mesnicah ponujajo izključno meso, odkupljeno od slovenskih dobaviteljev.
Povečujejo odkup slovenskega sadja in zelenjave – in to kljub pritiskom iz tujine, kjer so cene tudi do 30 odstotkov nižje. V prvi polovici leta so količinski odkup domačega sadja in zelenjave povečali za 8 odstotkov, kar je v primerjavi s prvo polovico leta 2013 kar za 44 odstotkov več. Domače pridelke in izdelke, ki so kupcem pomembni, bodo, kot pravijo v Mercatorju, odkupovali tudi v prihodnje.
Konkurenca je tudi pridelek vrtičkarjev
Nekoliko drugačen je pogled vodje nabave v trgovinah Jager, Boštjana Jagra. Podjetje sodeluje skoraj izključno neposredno s pridelovalci, izogiba se posrednikov. Meni, da so kmetijski pridelki ne pokrivajo stroškov pridelave. »Cene poljščin na polici v Sloveniji so zelo nizke, nižje kot v tujini so tudi trgovske marže,« pravi Jager. Dodaja, da je letos prodaja osnovnih pridelkov (krompir, jabolka …) v prvih jesenskih tednih mnogo manjša, ker je pridelek na domačih vrtovih zaradi ugodnih vremenskih razmer velik. Zato je ponudba na trgu večja od povpraševanja, posledično pa cena nizka. Pridelovalci z ustreznimi skladiščnimi kapacitetami bodo počakali na ugodnejšo ceno in pričeli s prodajo kasneje, ko se stanje umiri in cena dvigne.
Na cene slovenskih izdelkov na policah bi pozitivno vplivala premišljena in dolgoročna nacionalna promocijska kampanja, ki bi se začela sistematično izvajati pri mladi generaciji, v vrtcih, šolah, da bi mladim vcepili zavest, kaj pomeni lokalna hrana, razmišlja Jager. Potem bo raje, seveda v okviru svojih finančnih zmožnosti, posegel po slovenskem izdelku.
Propulzivna diksonta Lidl in Hofer v en glas poudarjata, da povečujeta delež slovenskih izdelkov na svojih policah in v ta namen sklepata dolgoročna partnerstva s številnimi slovenskimi dobavitelji. Med njimi so taki, pravijo v Lidlu, ki ponujajo izdelke izključno iz slovenskih surovin. S cenami se nenehno prilagaja trgu, in to dokazuje z znižanjem cen mleka ob upadu cen v EU.
Enako ravnajo tudi v Hoferju, pocenitve v odkupu prenašajo na potrošnike. Nenehno povečujejo število slovenskih dobaviteljev; samo v prvem polleltju letos so ga zvišali za petino. Kljub nemalokrat višji nabavni ceni mleka sodelujejo slovenskimi mlekarnami, ker potrošnik povprašuje po domačem mleku in izdelkih. Podobno je s sadjem in zelenjavo, delež domačega blaga raste, čeprav so nekateri izdelki dražji od tistih, ki jih dobijo v tujini.
