Tiskane izdaje
Šentilj/Špilje – Kljub rekordnemu številu beguncev, ki so v zadnjih dveh dneh na starem mejnem prehodu Šentilj prestopili slovensko-avstrijsko mejo in kljub napovedi avstrijske oblasti, da bo gradila mejno ograjo, so razmere na severni meji veliko bolj umirjene, organizirane in humane kot na jugu države.
Ko so avstrijski policisti v sredo zvečer po celodnevnem čakanju beguncev v namestitvenem centru na slovenski strani meje vendarle razprli ograje in skoraj 3000 ljudem omogočili vstop na »nikogaršnje ozemlje«, je na Šentilju glasno zašumelo. Ljudje so ob slovenskih policistih in vojakih skoraj stekli proti Avstriji. Videti je bilo, da so jih avstrijske ograje, za katerimi na stotine ljudi čaka na nadaljevanje poti z avtobusi v notranjost Avstrije in naprej v Nemčijo, presenetile. Informacije so bile pomanjkljive; z begunci se nihče ne pogovarja.
Predstavnik Organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR) je ljudi opozarjal, naj se premikajo počasi, saj je med njimi veliko otrok, žensk in starcev. Deklica, ki sta jo oče in mama držala za roko, se je spotaknila in se med padcem močno udarila v glavo. Zakričala je. Pripadniki Slovenske vojske so sirsko deklico skupaj z materjo pomagali »izvleči« iz skupine. Skupaj so sedli na bližnje stopnice in poklicali reševalce iz mariborskega zdravstvenega doma. Med (kratkim) čakanjem na reševalno vozilo je deklico oskrbel eden izmed vojakov SV, vse skupaj pa je budno spremljala številna mednarodna zasedba UNHCR, med katerimi je tudi stari znanec, ki se je globalni begunski organizaciji pridružil kot prostovoljec. »Koordinacija ni najboljša, zelo kaotično je, a stvari delujejo. Boljše je, kot je bilo v prejšnjih dneh. Razmere v namestitvenem centru so dobre, a prevoz beguncev poteka prepočasi. To ustvarja nepotrebne težave. Vlaki bi iz Hrvaške lahko vozili neposredno do Šentilja, to bi rešilo zelo veliko težav; za vse bi bilo bolje. Tudi Avstrijci bi ljudi lahko hitreje spuščali naprej,« je, medtem ko so reševalci deklico in njeno mater odpeljali proti Mariboru, na njihovo pomoč pa je čakalo še več ljudi, povedal slovenski prostovoljec.
Begunci čakajo na sprejem avstrijske strani. Foto: Jure Eržen/Delo
Kaotično je, a stvari
»Na poti smo petnajst dni. Najhuje je bilo na Lezbosu, kjer smo tri dni spali na dežju. Tudi na hrvaško-slovenski meji je bilo grozno. Obravnavali so nas kot kriminalce. Tu je precej bolje. Namestitveni center na slovenski strani meje je prvi topel prostor, v katerem sem bil v zadnjih dveh tednih. Malo smo se spočili, zdaj pa moramo pot nadaljevati. Moramo,« je za ograjo »nikogaršnjega ozemlja« dejal 24-letni Sirec Abdul Akul iz Idliba, od koder je pred islamističnimi milicami, režimskimi napadi in ruskimi bombami pobegnil skupaj z bratom in prijatelji. Slovenska policija ju je z bratom ločila. Mrzlično ga je iskal, a z nikogaršnjega ozemlja na starem mejnem prehodu Šentilj/Špilje ni mogel ne naprej ne nazaj. Kazalo je, da bo moral za nadaljevanje poti čakati do jutra. Bilo ga je, kot večino beguncev, strah, da bo avstrijska oblast na hitro postavila zid ali ograjo in bo ostal ujet tik pred vstopom v obljubljeno deželo.
Ta strah v neuradnih pogovorih delijo tudi slovenski vojaki, policisti in prostovoljci, ki se zelo dobro zavedajo, kaj bi zaprtje severne meje – ob kaosu, ki vlada na južni meji – pomenilo tako za begunce kot zanje.
»Prihajam iz Kabula. Končal sem študij družbenih ved. V Heratu sem vodil znanstveni inštitut (pokaže certifikat, op. p.). Povem po pravici – iz Afganistana nisem zbežal le zaradi vojne, temveč zato, ker za mlade in izobražene ljudi tam ni prihodnosti. Sem na poti na Švedsko. Že doma sem si naredil seznam univerz, kjer bi me morda lahko sprejeli. Le do tja moram priti, a zdaj, ko se govori o zaprtju avstrijske meje, me je strah, da mi ne bo uspelo. Nimam druge izbire, kot da čakam. Nazaj domov ne bom šel,« je v namestitvenem centru na slovenski strani meje, kjer lahko novinarji v nasprotju s centri na slovensko-hrvaški meji svoje delo opravljamo brez večjih omejitev in kjer so policisti in vojaki veliko bolj korektni in umirjeni, dejal 23-letni Muzafer Sultani.
Foto: Jure Eržen/Delo
V centru je bilo pozno zvečer okoli 250 beguncev, ki so v šotorih brskali po telefonih, pili čaj, načrtovali nadaljevanje poti in poskušali ujeti brezžični medmrežni signal. Bili so utrujeni, a v precej boljšem stanju kot nekaj dni pred tem, ko so prečkali hrvaško-slovensko mejo. Oskrbovali so jih pripadniki Rdečega križa, preostalega zdravstvenega osebja in UNHCR. Vojaki in policisti so se pripravljali na prihod nove skupine približno 1500 beguncev, ki je z vlakom ravno prispela iz Dobove. Pred vhodom v namestitveni center so se, zaviti v odeje, disciplinirano, skoraj trenirano postavili v dolgo vrsto. Za begunce je, kljub zelo velikemu stresu, čakanje na mejah in izpolnjevanje ukazov postalo skoraj rutinirano. A nekaj, kar je še pred mesecem dni delovalo kot velikanski kulturni šok, postaja rutina tudi za policiste. Tu, v nasprotju z razmerami v Rigoncah, Dobovi in Brežicah, ni bilo nobenega policijskega vpitja, žalitev in prerivanja.
Muzaferjevo iskanje humanizma
»Skoraj sem se že navadil, da nisem dobrodošel. Tu sem prvič na poti iz Afganistana dobil občutek, da ni tako. Nihče se ni drl name, dobil sem hrano, zdi se, da bom spal na toplem. Res je, da bi šel rad čim prej naprej, a to ni v mojih rokah. Zelo sem se veselil prihoda v Grčijo. Obseden sem z grškimi filozofi, s celotno antiko. Tam se je rodil humanizem. To je tisto, kar sem v Afganistanu najbolj pogrešal. Po petintridesetih letih vojne je ostalo le še malo človeškega. A ko smo pristali na Lezbosu, sem bil zelo razočaran,« je med nočnim sprehodom po šentiljskem namestitvenem centru pripovedoval Muzafer. Iz Turčije je proti Grčiji krenil v skupini petih malih gumijastih čolnov. V vsakem je bilo od 45 do 50 ljudi. Na morju jih je ujelo slabo vreme. Dva čolna sta se prevrnila. Nekaj ljudi, ne ve, koliko, je umrlo. Preostale je rešila grška obalna straža. Prepeljali so jih v namestitveni center Moria (ki je videti kot koncentracijsko taborišče, op. p.), kjer so bili prepuščeni samim sebi. »Povej, bodo tu res postavili ograjo? Misliš, da bi me Slovenija sprejela, če ne bi mogel nadaljevati poti?«
Nisem mu odgovoril.
