Tiskane izdaje
Trbovlje − Ko se je Tomi Tkalec iz društva Focus lotil projekta zmanjševanja rabe energije v revnih gospodinjstvih Reach, je pričakoval srečanje s socialno šibkejšo Slovenijo, ne pa tudi s konkretno revščino, v kateri 77 evrov pomeni pravo bogastvo. Toliko naj bi pri energiji v sklopu projekta Reach na leto privarčevalo vsako od 400 gospodinjstev v Zasavju in Pomurju.
Dveletni evropski projekt zmanjševanja rabe energije Reach, ki ljudi ob tem, da jih energijsko ozavešča, tudi konkretno spodbuja k čim manjši porabi vode in energije, se je končal konec februarja. Izvajali so ga pri nas, v Bolgariji, na Hrvaškem in v Makedoniji. V Sloveniji sta bili pilotni regiji Zasavje in Pomurje, ki se tudi statistično spopadata z največjo energijsko revščino pri nas.
Projekt so v društvu za sonaraven razvoj Focus določili široko: v njem so sodelovale vse tri zasavske občine, te so krile stroške prakse 22 dijakov Srednje tehniške in poklicne šole v Trbovljah, ki so jih usposobili za terensko delo oziroma za energetske svetovalce, centri za socialno delo (CSD) in mladinski centri. Štiristo gospodinjstvom po izboru CSD so brezplačno svetovali in jih opremili z »varčnimi paketi« z varčnimi sijalkami, tesnili za okna in vrata, z varčevalnimi nastavki za pipe in prhe ... V povprečju je paket vreden 30 evrov. Njegov učinek, pravi Tkalec, pa je mogoče konkretno izmeriti v kilovatnih urah in s položnicami, ki bodo, kakor je pokazala evalvacija, na gospodinjstvo nižje za povprečno 77 evrov na leto. To pomeni približno 700 kilovatnih ur prihranjene končne energije ter približno 12 prihranjenih kubičnih metrov vode na eno ter 280.000 kilovatnih ur energije in 4800 kubičnih metrov vode na štiristo gospodinjstev; skupen prihranek naj bi znašal spodobnih 30.800 evrov. »Izkušnja je neprecenljiva: videli smo revščino od blizu, v vsej njeni razsežnosti in pustila je pečat na vseh nas,« pravi Tkalec.
Razlike med regijama
Že prvi stik z regijama je pokazal opazne razlike. V Zasavju je večina stanovanj najemniških, manjših po površini, sestavljajo pa star, iztrošen stanovanjski fond v rudarskih kolonijah in blokih. V Pomurju živijo ljudje pretežno na podeželju; v velikih stavbah iz 70. let prejšnjega stoletja bivata po en ali dva upokojenca, ki ogrevata kvečjemu dva prostora. Zasavju se pozna rudnik ter iz njega izhajajoča solidarnost in zaupanje. Pomurci pa so bili ob prvem stiku nezaupljivi, na koncu pa vendar enako prijazni kot Zasavci.
Zlasti tri zgodbe, ki jih revščina piše v Zasavju, so ganile Tomija Tkalca. »Ko sem starejšo gospo, ki živi z brezposelno hčerko v zrelih letih, vprašal, kolikšni so stroški ogrevanja njunega gospodinjstva, je odgovorila, da jih nimata. Ker nimata denarja, stanovanja ne ogrevata. Le bolj se oblečeta. V bloku je človek odrezal radiatorje, ker je ogrevanje predrago. Kupil je poceni električni radiator, toliko, da pogreje stanovanje za uro na dan. Tretja zgodba je s podstrešnega stanovanja sredi rudarske kolonije: do vrat smo si svetili z mobilnimi telefoni, ker ni bilo luči, okna v stanovanju se ne dajo zapreti, stikala za elektriko so poškodovana in nevarna, mati in sin imata en radiator in 14 stopinj Celzija sredi zime. Le v enem primeru sem se začudil: ko sem sredi te revščine opazil nov televizor. A že po nekaj besedah s stanovalci mi je bilo jasno: to je edina stvar v življenju, ki jo imajo. Le kdo bi jim jo lahko očital?«
