Stodveletna Marija Tršar: Živite skromno!

V sobici številka 124 v domu za starejše občane v Radljah ob Dravi že tri leta živi Marija Tršar, ki se je rodila 29. marca 1909. V dom je prišla med prvimi, dober mesec po tem, ko je odprl vrata stanovalcem. Takrat je bila stara 99 let. V njem je slavila stoti rojstni dan, stoprvega in minuli teden tudi stodrugega. »Malo bi še rada živela, da bi videla, kaj se bo zgodilo po svetu. Preveč je nesrečnih ljudi in lačnih otrok,« je ugotavljala na dan, ko je imela osebni praznik in so jo sorodniki ter osebje v domu zasuli z lepimi željami in živopisanim cvetjem.

Vsega je bilo v življenju; dobrega in slabega. A je hitro minilo. Sploh ne vem, kdaj,« pravi čila in zdrava stodveletnica, ki je podarila življenje šestim otrokom. Ko je bila najstarejša hčerka stara trinajst, najmlajša pa komaj leto in pol, je ostala brez moža. »Ljudje so mi pomagali, pa je kar šlo,« se spominja slavljenka. Njeni otroci so se razkropili po svetu. »Vesela sem, kadar pridejo, in žalostna, kadar gredo,« priznava Marija, ki zase pravi, da je bila v mladosti lepa ženska. »Rada sem se lepo uredila in oblekla. Imela sem lepe dolge lase. Pa saj vidite, vse mine! Tudi lepota,« je rekla.

»Gospa Tršarjeva se še vedno rada uredi. Vsak dan si skrbno izbere obleko in poskrbi za pričesko,« je pritrdila Silva Duler, direktorica Doma Hmelina v Radljah ob Dravi. Marija Tršar si je nežno segla v kratke živo srebrne lase in si z roko pogladila lice. »Nikoli nisem ničesar mazala na kožo. Za to niti nisem imela denarja. No, zdaj pa že imam tisto kremo za staro kožo. Pa saj nisem tako zgubana. Opažam, da so drugi bolj!« se je nasmejala sogovornica. In njen recept za dolgo življenje: »Živite skromno, z ničimer ne pretiravajte ter veliko delajte. Delo krepi človeka. Pa upanje, vera in ljubezen! To je pomembno. Da vas ima nekdo rad in da imate tudi vi radi nekoga.«

Marija Tršar, dekliško Draučbaher, se je rodila v Avstriji. Ko je bila stara štiri leta, se je s starši preselila v Vuzenico. Po končani osnovni šoli se je želela izučiti za šiviljo, a se ji želja zaradi skromnih razmer, v katerih je živela, nikoli ni izpolnila. Poročila se je pri dvaindvajsetih. Leta 1932 je rodila prvega otroka. Ko je izbruhnila vojna, so družino iz Slovenije izselili v Bjelovar. V izgnanstvu so ostali štiri leta. Domov se je vrnila kot vdova, saj je mož padel v partizanih. Zaživela je v Radljah ob Dravi, ki je njen dom tudi na stara leta. Njen vsakodnevni jutranji ritual je branje časopisa, do nedavnega tudi še jutranja kavica, ki pa ji jo je zdravnik pred kratkim odsvetoval. »Bodi zdrava, dolgo živi. Pa drži se in pazi, da ne boš zbolela,« ji prigovarjajo vsi, ki jo imajo radi.