Stran s koroškim prastrahom

Pod nekdanjim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom je slovenska diplomacija pri vprašanju še neuresničenih ustavnih pravic koroških Slovencev računala na ustvarjanje ugodnega ozračja, ki bi bogato, demokratično Avstrijo vendarle pripravilo do izpolnitve sedmega člena svoje državne pogodbe. Kanclerji so poskušali, a je spodletelo tako ljudskemu Schüsslu kot socialdemokratskemu Gusenbauerju. Eden je v domači politiki še računal na tedanjega koroškega deželnega glavarja Jörga Haiderja, drugi pa je presodil, da bi odkriti boj z obema izgubil tako v Celovcu kot na Dunaju.

Slabo leto po smrti karizmatičnega koroškega nacionalpopulista so videti karte premešane drugače, vsaj na slovenski strani. Mlada zunanjepolitična garnitura okrog predsednika vlade Boruta Pahorja presoja, da je avstrijsko pozivanje k potrpežljivosti samo izgovarjanje, nenehno volilno vzpenjanje nacionalistične desnice v osebi svobodnjaka Heinz-Christiana Stracheja pa grozi, da bo le še huje: čas je, da neodločni sredinski avstrijski politiki kaj ukrenejo, če ne gre drugače, tudi z malo pritiska. Pahorjeva izjava na tiskovni konferenci s kanclerjem in socialdemokratskim kolegom Wernerjem Faymannom, da je Slovenija že naslednica Jugoslavije pri avstrijski državni pogodbi, pa čeprav uradno to še ni, kaže na zunanjepolitično samozavest in prepričanje, da nikomur nič nočemo, a bi kljub temu radi tisto, kar slovenskemu narodu pripada. Še zlasti, če gre za lojalne avstrijske državljane.

Videti je, da bo avstrijska socialdemokracija, tako tista na koroški kot na zvezni ravni, res poskušala spremeniti zadeve, če ne drugače, s koroško koalicijo brez Haiderjeve BZÖ. Zato poleg že zdaj načelnih zelenih potrebuje še privolitev ljudske stranke. Pol stoletja po državni pogodbi in slabo leto po Haiderjevi smrti bi bil že čas, da se Avstrija znebi razvpitega prastrahu pred Slovani in izpolni vsa določila pogodbe, s katero si je po nacističnem obdobju pridobila novo državnost. Le tako bo dokazala, da si zasluži ugled, ki ga uživa po svetu, njene sredinske stranke pa, da so se zmožne upreti nacionalistični desnici. Da ta še bolj maršira, čeprav drugi sprejmejo njene argumente, dokazuje več preteklih volitev v državi.

Iz četrtkove tiskane izdaje Dela