Tiskane izdaje
Pogačarjevi, Deisingerju in Zobcu devetletni mandati ustavnih sodnikov potečejo marca prihodnje leto, mesec dni kasneje še Petriču. Še preden bo predsednik republike politiki povedal, kdo so tisti, ki so se odzvali na njegov poziv k vložitvi kandidatur za najvišji ustavnosodni položaj v državi in ki predstavljajo njegov izbor, namerava še letos opraviti vsaj dva kroga posvetovanj s poslanskimi skupinami, na katerih bo preveril, kateri kandidati si lahko obetajo najmanj 46 glasov podpore poslancev državnega zbora. Ko bo opravil to, je Pahor predvidel tudi ločeno javno predstavitev kandidatov.
Šest kandidatov za eno mesto
Če bo postopek uspešno končan, bo to pomenilo, da se bosta v dobrega pol leta zamenjali dve tretjini ustavnih sodnikov (nova ustavna sodnica je od oktobra že Špelca Mežnar, od ponedeljka pa bo to tudi Marko Šorli), kar je največja kadrovska zamenjava v vrstah ustavnega sodstva. Presenečenje tokratnega razpisa je precejšnje število prijavljenih kandidatov. Teh je 23, torej se za vsako mesto poteguje skorajda šest kandidatov.
Dr. Saša Zagorc, predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti, takšen odziv pripisuje dvema dejavnikoma, in sicer »odločitvi predsednika republike, da odstopa od predhodne prakse predlaganja kandidatov, ki se niso odzvali na javni poziv, in okoliščini, da se bodo volili štirje sodniki ustavnega sodišča. Marsikdo od kandidatov je očitno menil, da se bo med štiri gotovo prebil.«
Krivic: Čudaško in nesprejemljivo
Doslej se je že večkrat izkazalo, da marsikoga od prijave na razpis za pomembna sodniška mesta odvrača način izvolitve, ker ima končno besedo pri izbiri politika. V preteklosti je bilo kar nekaj primerov, ko so se posamezniki potegovali za pomembna sodniška mesta, potem pa jih je politika neusmiljeno (raz)trgala, ne da bi kandidati imeli možnost odgovoriti na podtikanja ter nepreverjene in neutemeljene očitke.
Zato nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic pravi, da je pri nas način izbiranja možnih kandidatov za tako pomembno funkcijo skrajno čudaški in za resno državo popolnoma nesprejemljiv. »Rezultat je množica kandidatov - med njimi tudi povsem nedoraslih taki funkciji, kar potem posredno zmanjšuje tudi vrednost resnih in dobrih kandidatov. Zato predsedniku republike predlagam, da pri svojem izboru sploh ne izhaja iz tega seznama 'samoprijavljenih', ampak da javno pozove pravne fakultete, sodišča, odvetniško zbornico in druge kvalificirane predlagatelje k predlaganju res visoko strokovnih kandidatov, ki uživajo njihovo zaupanje tudi v drugih pogledih, pomembnih za ta izbor. Nato pa naj organizira še skupno predstavitev vseh teh kandidatov pred predstavniki vseh strokovnih predlagateljev. Časa za vse to je še dovolj, potrebna sta le volja in čut odgovornosti za tako pomemben izbor,« meni Krivic.
Kliknite na infografiko za povečavo.
Proti poslušnim kandidatom
Med tokratnimi prijavljenimi kandidati je zagotovo kar nekaj v strokovni javnosti prepoznavnih imen, vendar nekdanji ustavni sodnik dr. Ciril Ribičič prav tako opozarja, da se sicer »vrhunski ustavnopravni strokovnjaki ne želijo izpostavljati nekorektnim diskvalifikacijam politike, razočarani pa so tudi zato, ker državni zbor ni hotel prisluhniti predlogom stroke, ki bi omogočili, da se ustavno sodišče ukvarja samo z najpomembnejšimi ustavnopravnimi problemi«.
In kdo od kandidatov si tokrat vendarle zasluži podporo? »Podporo si zaslužijo kandidati, ki vsakokratni oblasti ne bodo spregledali kršitev ustave, ki so sposobni enake obravnave in empatije do ustavnih pritožnikov in poznajo mednarodno varstvo človekovih pravic. Nisem za kandidate, ki so predvidljivi ali celo poslušni. Če takšnih ni dovolj med prijavljenimi, jih je veliko med neprijavljenimi in bi bili prijetno presenečeni, če bi jih poklical predsednik republike, ki kandidatov ne izbira kot predstavnik politike, temveč kot neposredno izvoljeni predstavnik ljudstva,« pravi Ribičič.
Več samokritike
Kakšen profil ustavnega sodnika torej iščemo? Katera merila (svetovnonazorsko prepričanje, specifična pravna znanja, spol ...) bi morala biti odločilna? Saša Zagorc meni, da morajo biti vsi navedeni kriteriji upoštevani, eni bolj, drugi manj. »Predvsem kandidat ne sme biti nepopisan list, v dosedanjem delu je moral doseči kar se da veliko, hkrati pa ta list ne sme imeti strokovnih madežev. Med kandidati je tudi zaznati, da njihovega svetovnonazorskega prepričanja ne strokovna javnost ne odločevalci sploh ne poznajo, kar zmanjšuje možnost kakovostne izbire. Sam bi od nekaterih prijavljenih pričakoval tudi več kritičnega premisleka, saj razumem funkcijo sodnika ustavnega sodišča kot enega od viškov akademske oziroma sodniške kariere, ne pa zgolj kot alineo v življenjepisu. Vsakokratna sestava potrebuje predvsem močno akademsko zaledje z dobrim poznavanjem osnovne pravne smeri kot tudi ustavnega, evropskega in mednarodnega prava oziroma dolgotrajne sodniške izkušnje. Nekaj prijavljenih kandidatov je gotovo takšnih, ne trdim pa, da je takšna večina od njih,« je povedal Zagorc.
Ali kot opozarja predsednik sodnega sveta dr. Marko Novak: »Pahor bi moral iskati ravnotežje med profesorji in praktiki, tu imajo prednost vrhovni sodniki. Pravi kandidat zame je tisti, ki bi pri določenem vprašanju glasoval celo proti svoji 'naravni' politični opciji, saj bi tako potrdil, da je avtonomna, neodvisna oseba in da ne moremo vnaprej vedeti, kako bo glasoval. Če to vemo vnaprej, potem je vse skupaj le podaljšana roka politike in njene moči.«
