Tiskane izdaje
Slovenska javnost je nazadnje ob tej tematiki zastrigla z ušesi ob primeru Ivana Radana, zdravnika, ki se mu danes nadaljuje sojenje zaradi obtožb o umoru štirih bolnikov na nevrološki kliniki. Zgodba o domnevni evtanaziji starih in na smrt bolnih pacientov je v javnost pricurljala v začetku leta 2015. Ne prej ne kasneje pa politika te teme ni vzela za svojo. Evtanazije se v predvolilnem programu ni dotaknila nobena od političnih strank.
Na politiko se je pred dnevi, kot smo poročali, obrnil zgodovinar dr. Janko Pleterski. Čeprav mu pri 95 letih um še vedno služi, je slep in gluh. Svojega življenja v takšni obliki ne želi več nadaljevati, zato je poslance pozval, naj v državi na sistemski ravni priznajo pravico do smrti. Ali za to v prihodnjem mandatu obstaja kakšna možnost in pod katerimi pogoji, smo preverjali med deseterico strank. Kot kaže, so vse stranke do tega vprašanja zadržane in se o njem le stežka izrekajo.
Od vere do stroke
Povsem pričakovano mu nasprotujejo tri stranke, ki so prepletene s krščansko tradicijo, SDS, NSi in SLS. Da gre predvsem za strokovno dilemo, menijo v Stranki Alenke Bratušek in Dobri državi, kjer evtanazijo dopuščajo, naklonjeni pa so ji v Levici in SD.
Njeni nasprotniki medtem opozarjajo na morebitne zlorabe tega instituta. Po zatrjevanju NSi je, denimo, največ evtanazij na Nizozemskem, in to junija, tik pred dopusti, poleg tega pa obstaja povezava med evtanazijo in darovanjem organov. Ker gre pri tej možnosti za lažni humanizem, v zakonodaji zanjo ne vidijo mesta, pri tem pa navajajo še besede onkologa dr. Matjaža Zwittra, naj v izvajanje evtanazije ne vpletajo zdravnikov.
Tako v NSi kot tudi v SLS navajajo, da se zavzemajo za spoštovanje življenja od spočetja do naravne smrti. V SLS pri tem dodajajo, da se je moralno dopustno odpovedati terapevtskim sredstvom, kar sicer ne pomeni, da povzročimo smrt, ampak sprejmemo, da je ne moremo preprečiti. »Spoštovati moramo dostojanstvo človeka, izjemoma pa bi dovolili edino t. i. pasivno evtanazijo. To je v primerih, ko bi bila oseba že dolgo priklopljena na aparate, ki bi vzdrževali vse njene življenjske funkcije, in bi zdravniška komisija potrdila, da ni možnosti za izboljšanje,« pravijo. Takšno odločitev bi morala sprejeti opravilno sposobna oseba, pri polni zavesti.
Infografika: Delo
Ključne varovalke
Levica je evtanaziji naklonjena, a dodaja, da mora zagotavljanje dostojanstvene smrti primarno ostati v rokah paliativne medicine. V Dobri državi jo podpirajo v natanko določenih situacijah, nadziranem okolju in sistemu, ki preprečuje zlorabe. Pogoje, v kakšnih stanjih bi se posamezniki zanjo lahko odločili, bi določili po zgledu držav, ki to pravico že priznavajo; poleg posameznika je ključno mnenje ekipe različnih strokovnjakov. Na posameznikovo starost se ne ozirajo, saj menijo, da pri tem vprašanju ni pomembna, pomembnejša sta medicinska diagnoza in izpolnjevanje drugih pogojev. »Posameznikova želja bi morala biti izražena nedvoumno in po protokolu, ki bi vseboval več varovalk proti zlorabam ter prirejanju strokovnih stališč v različne, tudi politične namene,« razmišljajo.
V Stranki Alenke Bratušek ugibajo, da bi z zakonom, v katerem bi določili pogoje za končanje življenja – med katerimi bi bil pogovor s strokovno komisijo – lahko pravočasno »prestregli« tiste, ki si hočejo vzeti življenje. Po njihovem mišljenju je uvedba evtanazije najprej vprašanje za stroko, ki naj analizira vse možne posledice uvedbe pravice do smrti.
Brez stališča so v Listi Marjana Šarca, kjer navajajo besede svojega predsednika, da bi zaradi opazovanja trpljenja ob umiranju prostovoljno evtanazijo podprl, čeprav mu vera narekuje drugače. Na podrobnejša vprašanja, kaj natanko bi dopustili in komu, pa menijo, da mora odgovoriti stroka, ne politika.
Med avtoritetami tudi varuh
V Desusu med pripravo programa te teme niso obravnavali, zato enotnega stališča nimajo. Strankin podpredsednik Tomaž Gantar pa je včeraj za Delo dejal, da je evtanazija, »dobra ali lepa« smrt, gotovo eno zahtevnejših vprašanj etike, družbe in njenega odnosa do trpljenja, še najmanj zdravstva. Za začetek bi lahko vsaj razmislili, kako bi ji priprli vrata in hkrati čim bolj onemogočili možnost zlorabe in (ne)zavednega pritiska na posameznika, saj se mora ta za evtanazijo odločiti prostovoljno in pri polni zavesti. Pogoji, ki jih mora izpolnjevati, so med drugim polnoletnost, neozdravljiva bolezen ali nerešljivo trpljenje, našteva Gantar, ki še meni, da bi o možnosti evtanazije morala odločati komisija, v kateri bi sedele moralne avtoritete z različnih področij, tudi medicinskega. »Pri končni odločitvi pa bi lahko imel pomembno vlogo varuh človekovih pravic,« še predlaga.
