Stroške dela na raven šivilj v Bangladešu?

Najbolj znani slovenski ekonomist je imel na gospodarski razvoj Slovenije po osamosvojitvi tako pomemben vpliv, da so gradualizem, postopno napredovanje brez velikih obratov, preimenovali kar v mencingerianizem. Zdaj se 72-letni profesor na ljubljanski pravni fakulteti dr. Jože Mencinger počasi pripravlja na upokojitev, vendar bo gotovo še naprej aktiven, tudi na Ekonomskem inštitutu, kjer spremljajo tekoče in napovedujejo prihodnja gospodarska gibanja.

V nasprotju z večinskim mnenjem v Sloveniji, da sta pred vrati gospodarska kataklizma in prihod trojke, stvari ne vidi tako črno. Pravi, da se bodo do konca leta kazalci morda že obrnili navzgor, čeprav opozarja, da bi se morale razvite države pripraviti na morebitno dolgo ali celo stalno obdobje brez občutnejše rasti.

O imenovani nadzorovani likvidaciji dveh manjših zasebnih bank, Probanke in Factor banke, se pojavlja veliko različnih mnenj. Kakšno je vaše?

V Sloveniji je vedno veliko različnih mnenj. Zanesem se na tistega, ki o stvari največ ve, in to je v primeru likvidacije dveh bank Banka Slovenije. Oni poznajo številke. Pri nas pa vsi vse vemo, zato smo zavozili reševanje bank, ko je še bil čas. Vse države so za reševanje namenjale milijarde evrov, banke so podržavili, mi pa smo se leta prepirali, koliko bo stalo. Pri takšnih stvareh splošna ljudska volja ne more odločati. Nimam razloga za dvom o odločitvi BS, vendar tudi nimam vseh podatkov.

Slovenija se je odločila, da bo banke reševala z ustanovitvijo slabe banke. Kako vidite to potezo?

Bil sem proti slabi banki in za dokapitalizacijo bank. Vendar je treba zdaj, ko so se zanjo odločili, vztrajati. To ne bo prva slaba banka v Sloveniji. Imeli smo jo že leta 1994, ko je Banka Slovenije ustanovila posebno agencijo, ki je od bank prevzela slabe kredite in bankam dala obveznice. Takrat ni bilo odpora, splošnih razprav.

Kaj se je spremenilo?

Ozračje. Takrat so bile težave enake ali še hujše – po padcu družbenega produkta in stopnji brezposelnosti, šlo je za tranzicijsko depresijo –, vendar je prevladal optimizem. Zdaj vladata preganjavičnost in pesimizem.

Zakaj banke, če zabrede pregloboko, ni mogoče pustiti propasti, tako kot vseh drugih podjetij?

Ponavadi se pri reševanju bank pojavi teza, da s tem država ščiti bankirje, vendar dejansko ščiti tiste, ki imajo v banki depozite. V trenutku, ko banka ne bo mogla izplačati neke vsote, jo lahko zaprejo. Nezaupanje se hitro razširi, kar je kritično zato, ker nobena banka nima toliko denarja, da bi izplačala vloge vsem varčevalcem, če bi jih hoteli dvigniti. Celoten finančni sistem je zgrajen na zaupanju. Vendar je šel finančni sistem po svetu od leta 1980 predaleč, ko se je začelo investicijsko bančništvo in preprodajanje dolgov. Pri tem naj bi šlo za zmanjšanje tveganja. Vendar so si tveganje zmanjšali tisti, ki so si izmislili finančne instrumente, v resnici so ga samo prenesli na druge.

Govorite o času pred sedanjo krizo?

Da. Pred letom 1980 so ljudje kredite najemali za trajne dobrine ali investicije. Potem sta se s krediti vedno bolj financirali tekoča poraba in proizvodnja, pozneje odplačevanje glavnice in zadnja stopnja je najemanje kreditov za plačevanje obresti. Razvoj zadnjih trideset let bi bilo treba obrniti, finančni sektor skrčiti na njegovo dejansko nalogo, torej na prenos denarja od varčevalcev k investitorjem. Investicijsko bančništvo bi sam takoj odpravil, vendar se zavedam, da je to utopija.

So torej banke glavni krivec za krizo?

So oziroma je krivec finančni sektor. Gre za kombinacijo nekaj stvari. V zadnjih desetletjih se je pri delitvi družbenega produkta med delom in kapitalom izrazito zmanjšal delež dela in narasel delež kapitala. To je še pospeševala selitev proizvodnje v države s poceni delovno silo. Poleg tega se je zgodila financializacija gospodarstva, torej bistveno večja rast finančnega sektorja od rasti realnega sektorja. Nastajali so različni novi finančni produkti – zame so polovica igre na srečo in polovica čiste goljufije – in ti so povzročili krizo.

Kaj se je še dogajalo pred krizo?

Prej omenjeno zmanjševanje deleža dela pri delitvi družbenega produkta je povzročilo zmanjšanje kupne moči pri večini, zato so jo na približno enaki ravni umetno vzdrževali s krediti. Prelomna točka je bila, ko se je pokazalo, da so finančni produkti ameriških bank košara gnilih jabolk, ki so jih lepo zapakirali in prodali po svetu. Bonitetne agencije so jim dajale najvišje ocene in kupovale so jih celo evropske centralne banke. Tako se je kriza razširila iz Združenih držav. Če ne bi bilo globalizacije, bi vse skupaj najbrž ostalo v ameriškem nepremičninskem sektorju.

Kje je tu Slovenija?

Kriza ni nastala pri nas, ni je povzročilo samoupravljanje, kakor bi hoteli prikazati nekateri v Sloveniji. Nastala je v zasebnem finančnem sektorju v tujini. Države so zabredle v dolgove zaradi reševanja tega sektorja. Šlo je za prenos težav zasebnega sektorja na javni sektor. To je bilo prvo dno krize. Drugo dno je nastalo zaradi neustrezne gospodarske politike, tako Evropske unije kot Slovenije.

Verjamete napovedim o koncu krize, saj se rast v večini držav povečuje?

Lahko gre za začasno rast in nas po dveh padcih čaka še kakšen. Verjamem, da velike gospodarske rasti sploh ne bo več. Seveda pa bi se v takšni skupnosti, kot je Evropska unija, težko sprijaznili z ničelno rastjo. Tako kot so se v zadnjih več kot dveh desetletjih z njo sprijaznili Japonci. Morda se bodo morale z ničelno rastjo sprijazniti vse razvite družbe. Živimo v svetu z omejenimi viri.

Za zgled premagovanja krize vsi postavljajo Nemčijo. Zakaj je uspešna?

Nemčija je toliko boljša zato, ker je v nasprotju z velikim delom Evrope ohranila industrijo. Evropska komisija je naredila vse za deindustrializacijo, zdaj pa, kot vidite, spet začenja govoriti o reindustrializaciji. Nemci so industrijo ohranili, na srečo v določeni meri tudi Slovenija.

Dolgo je veljalo, da gre takrat, ko gre dobro Nemčiji, dobro tudi Sloveniji, saj je Nemčija njen največji izvozni trg. Zdaj gre Nemčiji dobro, Slovenija pa še vedno pada.

Nekateri kazalci kažejo, da se stvari popravljajo. Morda ob koncu leta ne bomo imeli več negativne rasti BDP.

V kakšnem stanju je slovensko gospodarstvo?

Ne v tako slabem, kot se prikazuje. Ob koncu leta bomo imeli na tekočem računu približno osem odstotkov bruto domačega proizvoda (BDP) presežka izvoza nad uvozom. To pomeni, da več naredimo, kot porabimo. Ne razumem, zakaj se v medijih razmere slikajo tako črno.

Za izhod iz krize marsikdo daje nasvete. Do predlogov Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) – poimenovali so jih Kisik za gospodarstvo! – ste bili precej ostri. Kaj vas je najbolj zmotilo?

Da poskušajo nekaj doseči s krčenjem stroškov dela. Kot da bomo, če ne bomo plačevali časa za malico, nenadoma postali konkurenčni. Kako dolgo bi zniževali stroške dela? Dokler ne bi bili konkurenčni šiviljam v Bangladešu? Zmanjšanje stroškov dela v zasebnem in javnem sektorju pomeni zmanjšanje povpraševanja. Z varčevanjem se preprosto ne da doseči veliko, ampak se stvari slabšajo. Potem imajo zelo enostranske ideje o socialni kapici – da bi se torej davki in prispevki glede na dohodke višali do določene meje, potem pa ne več –, češ da se bodo sicer bogati in sposobni izselili. To je popolnoma brez zveze. Predlogi GZS so v principu precej zgrešeni. Če malo poenostavim, sočasno zahtevajo znižanje davkov in celo vrsto subvencij.

Kaj pa nasveti sindikatov?

Tudi njihove ideje so predvidljive in jih že nekaj časa ponavljajo. Največkrat gre za sprejemljive drobnarije, kot so davčne blagajne in podobne stvari. Izjema so zahteve, da je treba povečati povpraševanje. S tem se absolutno strinjam. Težava je v tem, da za dvig povpraševanja ne vidim druge možnosti kot povečanje proračunskega primanjkljaja in zadolžitev v tujini za investicije. V zasebnem povpraševanju občutnega skoka povpraševanja pač ne moremo pričakovati.  

Kako pomembna je dejansko konsolidacija javnih financ, torej uravnoteženje proračuna?

Predvsem se je treba tega lotiti počasi. Nekateri pravijo, da je treba zmanjšati javni sektor. Kako velik je javni sektor, je odvisno predvsem od vrednostnih sodb in zgodovine družb. Na Švedskem predstavlja delež javnega sektorja v BDP približno 55 odstotkov, v krizi se je povzpel na več kot šest desetin. Lani je na Danskem predstavljal 56 odstotkov BDP. Na drugi strani so baltske države z manj kot tretjino deleža javnega sektorja v BDP. Lahko smo sicer brez javnega šolstva, zdravstva, sociale, vendar bomo imeli drugačno družbo.

V Slovenijo bo v začetku oktobra prišla delegacija evropske komisije, ki bo preverila, ali država izpolnjuje zaveze za izhod iz krize. Katere zaveze so najpomembnejše?

Prva je konsolidacija javnih financ, sledijo strukturne reforme oziroma povečanje konkurenčnosti, tretja je hitra prisilna privatizacija. Ta je tipičen primer ideološke privatizacije, ki je sama sebi namen. Ne vidim sicer razloga, zakaj bi država imela delnice v vseh podjetjih, vendar je še manj razlogov za prodajo dobičkonosnih podjetij, kot sta Telekom in letališče.

Ali Slovenija izpolnjuje zaveze?

Dane zaveze se mi ne zdijo posebno smiselne. Pri povečanju konkurenčnosti bi spomnil, da so se stroški dela v Sloveniji v zadnjem času zmanjšali najbolj v EU, razen Cipra. Mislim, da bi bilo dobro, če zavez ne bi izpolnjevali.

Bi se ob negativni oceni finančni viri za Slovenijo v tujini zaprli, čemur bi sledila prošnja za pomoč in prihod trojke?

Mislim, da ne. Nazadnje so spomladi investitorji ponujali štirikrat več kapitala, kot ga je bila Slovenija pripravljena vzeti. Denar bi morali iskati na trgih zunaj Evrope, v Ameriki in Aziji. Bolj kot komisija pa je nevarna Evropska centralna banka; ta nam, ker nimamo svojega denarja, lahko takoj zmanjša količino denarja in nas povsem ustavi.

Zakaj plačuje Slovenija za posojila iz tujine bistveno višje obresti kot države, ki so v precej slabšem finančnem položaju?

En razlog je gotovo ta, da je prejšnji premier po svetu razglašal, da bomo bankrotirali. Slovenija je majhna, zato jo investitorji hitro prisilijo, da plača več obresti. Vsak seveda hoče posoditi denar s čim višjim dobičkom.

To verjetno pomeni, da je Slovenija na muhi špekulantov?

Rekel bi, da res.

Veljate za očeta gradualističnega razvoja Slovenije po osamosvojitvi. Kdaj se je ta postopni razvoj končal?

Končal se je leta 2005. Takrat so nas gradualiste, ali kakor so nas imenovali, staroekonomiste ali mencingerjance, postavili na stranski tir in Janša je pripeljal neoliberalce. Romanca se je sicer hitro končala, vendar je povzročila opustitev prejšnjega modela, da je treba iti v spremembe počasi, in ne na silo. Takrat smo prevzeli ameriški tip kapitalizma, z izrednim povečanjem finančnega sektorja.

Se vam zdi, da je vlada Alenke Bratušek dorasla razmeram?

Od te vlade ne moremo pričakovati velikih sprememb. Videti je, da je poslušna Bruslju. Vladi pa pripisujejo preveliko moč. Pripišejo ji vse, kar je slabega, čeprav je po drugi strani res, da si sama pripiše vse, kar je dobrega. Ob tem so vsi prepričani o njeni hudobnosti. Nič ni res. Vlada nima neomejene moči in ne deluje v škodo svojih ljudi. Ni vsemogočna in ni hudobna. Kakšno stvar bi sicer morala narediti, pa je ne. Vsekakor je bolje, da vlada Bratuškove ostane, kot da bi imeli še ene predčasne volitve. To bi bila najslabša rešitev.

Vlada je pripravila proračun za leto 2014, ki naj bi zaokrožil ukrepe za izhod iz krize. Ste sodelovali pri tem?

Ne. In ne vem, kdo je sodeloval.

Kaj bi svetovali, če bi vas kdo kaj vprašal?

Vsekakor bi bil proti temu, da bi hitro zmanjševali tekoči proračunski primanjkljaj. Primanjkljaj in rast sta povezana; gre za ekonomsko zakonitost. Z večjim primanjkljajem bi omogočili več gospodarske rasti. Delež primanjkljaja v BDP bi se potem z rastjo gospodarstva samodejno zmanjšal.