Tiskane izdaje
Kako je Ribničanom uspelo, da je suha roba zelo živa, lončarji pa niso – kot je kazalo še pred desetletjem – izginili?
V zadnjih desetih letih smo ustvarili nove razmere za obe naši tradicionalni obrti. Začel je delovati Rokodelski center Ribnica, ki ne samo da ohranja rokodelstvo, ampak ga tudi razvija: uči, prikazuje, popularizira. Pridobili smo geografsko označbo »ribniška suha roba« in nacionalno poklicno kvalifikacijo (NPK) suhorobar, s katerim je suhorobarstvo priznano kot poklic, za katerega so potrebna posebna znanja in veščine.
Mislim, da je bila ta podpora izjemno pomembna in smo v Ribnici naredili največ za ohranitev in nov razvoj naših tradicionalnih obrti. Imamo pa tudi srečo, da so izdelki suhe robe in lončarstva večinoma uporabni. Pa tudi ekonomske razmere zahtevajo, da mnogi mladi, ki ne dobijo zaposlitve, začnejo z rokodelstvom, kjer za začetek niso potrebna velika vlaganja.
Koliko ljudi se na širšem kočevsko-ribniškem območju ukvarja s suho robo?
Žalostno je, da v dobi informatike ne moremo natančno povedati, koliko ljudi se ukvarja s suho robo. Na podlagi naših akcij in popisov menimo, da je na suhorobarskem območju sedmih občin, kjer velja geografska označba ribniška suha roba – gre za občine Kočevje, Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Bloke, Velike Lašče in Dobrepolje – približno 2000 suhorobarjev. To so tisti, ki imajo različne statusne oblike, obenem pa k tej številki prištevamo družinske člane. To je zelo pomembno: rokodelsko znanje gre iz roda v rod.
Koliko je trgovcev med 2000 suhorobarji?
Približno sto. Ribničan je navzoč povsod: potujoči trgovci so v Avstriji, Italiji in gredo vedno dlje. Posebno mladi rod z znanjem jezikov išče trge po Evropi in svetu. Nekatera trgovska podjetja že dalj časa izvažajo suho robo v Ameriko, tudi na Japonsko. Po vsem svetu smo. Če bomo izkoristili tradicijo in če bomo naredili dovolj pri popularizaciji in oblikovanju, lahko suha roba postane butična. Da torej dobimo za suhorobarski izdelek večje plačilo kot zdaj.
Kaj pa konkurenca iz Kitajske?
Ne samo iz Kitajske, tudi iz Poljske, Češke, Romunije. Čehi so zelo napredovali v oblikovanju, kar nam zdaj manjka, a bo naslednji korak Rokodelskega centra ravno na področju oblikovanja suhe robe. Toda tradicija je naša ogromna prednost. Na območju, kjer izdelujemo suho robo, poznamo materiale, lesove, ki so se v 500 letih izkazali za najbolj primerne za določen izdelek. Gre za védenje, kdaj jih posekati, kako jih sušiti in kakšen je tehnološki postopek, da dobimo kakovosten izdelek.
Glede konkurence pa še to: seveda obstaja, toda če pomislim na iznajdljivost in upornost Ribničanov, ne bi smel biti problem prodati, kar izdelamo. Ko sem bil pred leti prvič na milanskem sejmu, sem se zamislil ob podatku, da je bilo tam v devetih dneh 2,5 milijona obiskovalcev. Trg je v resnici ogromen. Obenem je na pohodu spletna prodaja, ki jo pri suhi robi in lončarstvu že s pridom uporabljamo.
Izdelovanje suhe robe in lončarstvo sta nas v vsej zgodovini preživljala in reševala iz različnih ekonomskih kriz in zdaj ni nič drugače. Mi pa si moramo prizadevati, da poskrbimo za nadaljnji razvoj, za sodobno oblikovanje, za nove trženjske prijeme in popularizacijo.
