Vaš mandat je bil precej zaznamovan s problematiko stečajnih postopkov in tudi delom stečajnih upraviteljev. V čem je bil pri zadnjih problem in kako ste ga razrešili?
Glavno težavo so predstavljale previsoke nagrade stečajnim upraviteljem, zato smo se na pravosodnem ministrstvu na začetku mandata odločili, da jih znižamo in določimo omejitve, ki jih izplačilo ne sme presegati. Ker so sodniki različno razlagali in uporabljali spremenjena pravila nagrajevanja upraviteljev, smo dali tudi usmeritvena navodila državnim pravobranilcem, naj izpodbijajo vse sklepe sodišč, kjer nagrada ne bo obračunana po novem predpisu, ki je bil za upravitelje manj ugoden. Javno smo pozvali tudi upnike v stečajnih postopkih, naj storijo enako, če želijo zavarovati stečajno maso. Pritožbena sodišča so na tej podlagi razveljavila precej sklepov nižjih sodišč. Tisto, kar je bodlo v oči, pa je bil podatek, da so nekateri sodniki nenavadno hiteli z izdajo sklepov o nagradah upraviteljem v desetih dneh pred uveljavitvijo znižanih nagrad. Ustvaril se je vtis, da so s tem delali finančno uslugo upraviteljem.
Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani Anton Panjan je povedal, da je bilo že leta 2008, ko so se dogajale te sporne zadeve, trem sodnikom ljubljanskega sodišča tudi zaradi ugotovitev, do katerih ste prišli, odvzeto delo stečajnih sodnikov. Ste že takrat ugotovili sumljive povezave?
Odločitev o razporeditvi sodnikov na drugo pravno področje je sprejelo takratno vodstvo sodišča. Možno je, da je bila ta odločitev povezana z obsegom razveljavljenih sklepov o nagradah stečajnim upraviteljem oziroma obdobjem, v katerem so bili ti sklepi izdani.
Kaj vse lahko pokaže službeni nadzor nad delom stečajnih sodnikov? Katere kršitve? Tudi njihovo osebno okoriščanje?
Službeni nadzor zajame pregled dela posameznega sodnika, ki ga je opravil v določenem časovnem obdobju. Vedno ga opravijo sodniki, ki so višji po položaju. Načeloma to ni disciplinski ukrep, ni pa izključeno, da takšen pregled odkrije disciplinske kršitve ali druge vrste pomanjkljivosti. Osebnega okoriščanja službeni nadzori verjetno ne bodo odkrili, niti če je v posameznem primeru res obstajalo. Lahko pa bi določena odločitev vzbudila sum o obstoju možnosti okoriščanja ali drugega nedovoljenega ravnanja. V takšnem primeru pa mora tisti, ki sum zazna, podati kazensko ovadbo.
Zaradi računalniške aplikacije, ki sodnikom že od oktobra 2008 sama določa, kdo bo stečajni upravitelj, in ga sodniki ne izbirajo več sami, zlorab ne bi več smelo biti.
Ne obstaja idealen sistem, ki bi lahko preprečil vse možne zlorabe. Niti sedanji sistem izbire upraviteljev ni idealen. Je pa to odgovor na problem videza nedovoljenih povezav med sodniki in stečajnimi upravitelji, ki se je ustvaril v nekaterih primerih.
Disciplinski postopki zoper te sodnike so zastarali. Lahko odgovarjajo civilno in kazensko?
Če bi se pokazalo, da je zaradi osebnih povezav nastala škoda ali so bila storjena celo kazniva dejanja, potem je možno uveljavljati tudi civilno ali kazensko odgovornost vpletenih. Zastaralni roki so tu daljši. Kolikor vem, so bili takšni kazenski postopki v času mojega ministrskega mandata že sproženi.
S kom se pravzaprav sploh lahko druži sodnik? Bo zdaj sumljivo tudi, če ga bodo videli v družbi pravobranilca, odvetnika, tožilca?
Sodnik mora tako v službi kot zunaj nje ravnati tako, da varuje ugled sodniške funkcije. Absurdno bi bilo zahtevati, da se običajni udeleženci sodnih postopkov ne bi smeli družiti zasebno. Vendar pa je pri tem pomembno, da se ne ustvari vtis nedovoljenih povezav. Zato je prvo pravilo sodniške etike to, da sodnik najprej izpraša sebe, ali bi v očeh povprečno razumne javnosti poznanstvo ali prijateljevanje s katerim koli udeležencem sodnega postopka lahko ustvarilo videz, da ni oziroma ne bo nepristranski. Modri sodniki s takšno okoliščino vselej seznanijo tudi stranke v postopku, ki povedo svoje mnenje o tem, ali bi bilo ustrezneje, da se sodnik izloči. Ne sme se zgoditi, da bi bil sodnik bolj lojalen svojemu prijatelju kakor abstraktnemu načelu sodniške nepristranosti.