Tiskane izdaje
Tržič – Ob 50. obletnici ustanovitve muzeja bodo na Šuštarsko nedeljo 7. septembra v Tržiškem muzeju odprli prenovljeno stalno čevljarsko zbirko. Zgodba o Tržiču, mestu šuštarjev, je predstavljena na najsodobnejši način, razstava pa je poklon številnim rodovom Tržičanov, ki jim je izdelovanje poceni in trpežne obutve dajalo kruh, prodajali pa so jo čez meje današnje Slovenije.
V petih sobah je na ogled tradicija tržiškega čevljarstva, ki se je razcvetelo v sredini 19. stoletja. Najstarejši razstavljeni predmeti so iz 18. stoletja, med njimi je izjemna cehovska knjiga iz leta 1751, v kateri so v gotici vpisani vajenci in pomočniki.
Jedro zbirke je 500 razstavljenih predmetov
Zbiranje gradiva in predstavljanje čevljarske tradicije je bilo že od ustanovitve Tržiškega muzeja leta 1964 njegovo osrednje poslanstvo. »Zbranih je bilo več tisoč predmetov, jedro zbirke pa predstavlja 500 razstavljenih predmetov, ki govorijo zgodbe o preteklem delu in življenju čevljarjev. Zlasti mlajše poskušamo pritegniti v interaktivne kotičke, vse obiskovalce pa tudi s filmi iz arhiva TV Slovenija o izdelovanju obutve in tudi pred kratkim posnetimi zgodbami tržiških šuštarjev, ki so pogosto imeli v delavnicah ptice v kletkah. To je bil njihov radio,« je povedal kustos dr. Bojan Knific.
V zadnjih dveh letih so v Tržiškem muzeju poleg obutve, ki je bila izdelana v Tržiču ali pa so jo nosili Tržičani – najstarejša je iz konca 19. stoletja – načrtno zbirali tudi zgodbe, ki so jih v okviru krožka na ljudski univerzi pripovedovale Tržičanke. Devet pripovedi je v narečju posnel igralec David Ahačič in jih bo mogoče slišati na razstavi, vse druge, enako dragocene, pa so skrbno zapisane.
Več milijonov parov obutve na leto
Pred drugo svetovno vojno je bilo v Tržiču 91 delavnic, šuštarji so delali od jutra do mraka, od ponedeljka do sobote. Gregorjevo so praznovali, ker se je daljšal svetli del dneva, praznovanje šuštarske nedelje pa sega v 60. leta prejšnjega stoletja.
Prvi Slovenec, ki je imel v Tržiču tovarno obutve, pa je bil izjemni podjetnik Peter Kozina. Kljub trudu v muzeju nimajo nobenega njegovega osebnega predmeta.
V Peku je bilo od leta 1903 zaposlenih od nekaj sto Tržičanov do nekaj tisoč, v zlatem obdobju so vsako leto izdelali več milijonov parov obutve in jo prodajali na jugoslovanskem trgu. Peko je leta 1953 ob 50-letnici obiskal tudi predsednik SFRJ Tito in ob tej priložnosti so v Tržiču posebej zanj izdelali kopita in tudi čevlje. Čevlji se niso ohranili, dve leseni kopiti s številko osem pa ... Muzejska zgodba o Peku se konča v letu 1990 in skrbniki zbirke so prepričani, da bo tržiško podjetje preživelo, če bo vsak Slovenec na leto kupil par Pekovih čevljev.
Projekt razstave vodi direktorica Tržiškega muzeja Jana Babšek, kustos razstave je dr. Bojan Knific, konservator in restavrator je Boštjan Meglič. Razstavo je oblikovala arhitektka Polona Zupančič, strokovno pa sta pomagali mag. Tita Porenta in ddr. Verena Vidrih Perko.
