Svet je lep, tudi za mlade

Ljubljana – »Zdi se mi, da se mora danes vsak znajti sam. Do nekaterih stvari pa brez zvez in poznanstev ne more. Za prihodnost največ štejejo izkušnje, visoko izobrazbo ima že skoraj vsak. Zato poskušam pridobiti čim več znanja in izkušenj, da imam vse poti odprte. O drugih stvareh še razmišljam.«

Besede osemnajstletne gimnazijke Hane bi lahko izgovoril še kdo iz njene generacije. Številni mladi opozarjajo, da v slovenski družbi brez zvez in poznanstev ne morejo priti do službe, ne odpirajo se jim niti druge priložnosti. A prav te, pravi dr. Mirjana Ule s fakultete za družbene vede, smo mladim dolžni kot družba ponuditi. Pri tem pa moramo prekiniti usmeritev, da starši priskrbijo otrokom priložnosti. »Družba ni naredila ničesar, da bi lahko prej šli od doma, da bi se prej postavili na noge. Nekoč je veljalo, da so se o tem, kaj bodo počeli v življenju, si bodo ustvarili družino ali ne, odločali okoli dvajsetega leta. Zdaj se je to premaknilo v trideseta leta. Šele takrat se zbudijo, takrat spoznajo, da je treba razmisliti, kako naprej,« pravi socialna psihologinja in dodaja: »Vedno je treba imeti pred očmi, da mladi niso krivi za razmere, te smo mi ustvarili, zato smo jim dolžni omogočiti dostojno življenje in prihodnost. Tako bomo tudi družbi dali priložnost, da jo bodo mladi razvijali naprej.«

Skorumpiranost

Kako mladi razmišljajo, poleg osebnih pripovedi sporočajo raziskave. A ta sporočila so si včasih nasprotujoča. Podatki statističnega urada (Surs), ki izhajajo iz raziskave o dohodkih in življenjskih pogojih iz leta 2013, denimo kažejo, da so slovenski mladi v povprečju bolj zadovoljni od mladih v drugih evropskih državah. Nacionalna raziskava o mladih iz istega leta pa je po drugi strani denimo pokazala, da je slovenska mladina glede na objektivne kazalnike, kot so stopnja revščine, stopnja brezposelnosti in dohodek, v primerjavi z mladimi iz drugih evropskih držav izrazito nesorazmerno pesimistična in nezadovoljna.

Nedavno so, denimo, Hrvati izvedeli, kako njihovi mladi gledajo na svojo prihodnost v današnji družbi. Štiriletna raziskava MyPlace je pokazala, da jih je 88 odstotkov prepričanih, kako politikov mladi ne zanimajo, in da jih je 75 odstotkov prepričanih, da so politiki skorumpirani; petdeset odstotkov bi nezaposlenim ukinilo nadomestilo za brezposelnost, če bi zavrnili prvo ponudbo za delo; 49 odstotkov jih meni, da homoseksualnost ni naravna; in 25 odstotkov jih meni, da tekmovalnost iz ljudi potegne najslabše.

Politična aktivnost

Raziskava je potekala v trinajstih državah, Slovenija pa v njej ni sodelovala. A to ne pomeni, da raziskovalci nimajo vpogleda nad doživljanjem in razmišljanjem slovenske mladine. Obe raziskavi, tista o dohodkih in življenjskih pogojih in tista o mladih, sta namreč na primer pokazali, da so mladi s politiko izjemno nezadovoljni, tako kot tudi z delovanjem družbenega sistema nasploh. Razočaranje pri tem ni omejeno le na slovensko družbo in politiko. Kar dve tretjini sta jih bili mnenja, da je imelo evropsko povezovanje negativen vpliv na slovensko ekonomsko in politično realnost. Skoraj polovica jih je bilo mnenja, da bi morala Slovenija opustiti evro in izstopiti iz EU.

»V zadnjih letih je postalo očitno, da to razočaranje ne vodi le v politično apatijo. Že v naši študiji mladih iz leta 2010 smo ugotavljali relativno visoko in naraščajočo protestno politično participacijo mladih. Ta potencial se je v precejšnji meri udejanjil v tako imenovanih vseslovenskih vstajah in kreiranju številnih novih civilnih iniciativ in gibanj. Rodila se je tudi Združena levica, parlamentarna stranka, ki velik del podpore in članstva črpa prav med mladimi,« pravi sociolog dr. Miran Lavrič s filozofske fakultete v Mariboru.

Instrumentaliziranje

Ob tem opozarja na dejstvo, da je bila na Hrvaškem stopnja brezposelnosti mladih marca letos denimo 46-odstotna, v Sloveniji pa le 18-odstotna. »Kljub temu so bila pričakovanja slovenskih mladih glede verjetnosti, da bodo kmalu po končanem rednem izobraževanju našli zaposlitev, v naši raziskavi bistveno bolj pesimistična v primerjavi z mladimi iz Hrvaške.«

Meni, da je to povezano s pogostim političnim in medijskim instrumentaliziranjem teme mladih. Politiki in mediji že nekaj let intenzivno in kontinuirano prepričujejo mlade, da so v obupnem položaju. »Mislim, da je to tudi glavni razlog, da se je del mladih vendarle politično aktiviral in v tem vidim določeno specifiko odziva na krizo med mladimi iz Slovenije. Po drugi strani pa je politično aktiven del mladih v Sloveniji še vedno izrazito majhen. Ravnokar zaključujemo analizo stanja mladih v državah jugovzhodne Evrope, kjer je glede politične aktivnosti mladih Slovenija na zadnjem mestu med osmimi državami.«

Krepitev odgovornosti

Lavrič meni, da je smiselno tudi nekoliko okrepiti odgovornost samih mladih. Razume sicer odpor proti neoliberalni ideologiji, ki v pretirani meri prelaga odgovornost na pleča posameznika. Razume tudi, da je za zagovarjanje interesov mladih koristno, če se njihov položaj prikazuje v temnih tonih. »Vendar pa se je pri tem treba tudi zavedati, da lahko to negativno deluje na njihovo pripravljenost za prevzemanje dela odgovornosti tudi nase. Če jim že vnaprej ponudimo vlogo žrtve, se bo vanjo marsikdo brez težav vživel, tudi če za to ni pravih razlogov.«

Postavljanje meja

Mlade sooblikujejo starši, učitelji, vrstniki in širša družba. Če jim znajo omogočiti, da je njihovo življenje urejeno in varno, lažje odrastejo v odgovorne osebnosti. »Potem tudi točno vedo, kaj je prav in kaj narobe, se znajo veseliti dosežkov in se zanje tudi potruditi,« pravi učiteljica Branka Gabrenja Mueller s srednje trgovske šole v Ljubljani, ki je maturante v prihodnost letos pospremila z reperskim komadom, v katerem jim je med drugim sporočila: »Če padete, kaj potem, vstanete in greste naprej. Višje. Visoko. Ker svet je lep.«

Dijaki, ki zrastejo v odgovorne osebnosti, znajo tudi razmisliti, kaj jih zares veseli, in občutiti, kdaj so drugi žalostni in kaj lahko zanje naredijo. »Taki ljudje bodo tudi kasneje v življenju vedeli, kaj je strogo profesionalno ravnanje in kaj preprosto človeško. In to znanje bodo prenašali na naslednje rodove. Hkrati pa bodo sami znali postavljati meje. Tudi staršem, ki jih silijo študirat, čeprav jih v resnici veseli delo.«