»Svet se ne podre, če se pravice izenačijo«

Ljubljana – Nihče se nikomur ne čudi, če se zavzema za izkoreninjenje revščine, da se postavi za to, da bi imeli geji in lezbijke enake pravice kot heteroseksualni ljudje, pa utegne biti kar malo sumljivo. S tokratno Parado ponosa želijo preseči to »predalčkanje« in aktivirati somišljenike.

»Letošnja je 15. parada po vrsti. V tem času smo se naučili, kako se ljudje odzovejo na nekaj takšnega, kot je sprehod skozi središče Ljubljane v mavričnih barvah. Ugotovili smo, da je to za večino ljudi zelo težko. Gre za neki poseben način izpostaviti se v javnem prostoru, politično povedati, za kakšno vizijo družbe se zavzemamo,« razmišlja Simona Muršec, ena od prirediteljic Parade ponosa, ki bo tokrat potekala pod geslom Pride(m), prideš. Odpreti želijo dialog s tistimi, ki so jim najbližji, prijatelji, sorodniki in drugimi, da se zavedo, da brez njih ne bo šlo – da ni dovolj le to, da se intimno strinjajo s tem, da imamo ljudje enake pravice ne glede na spolno usmerjenost, ampak da je treba to tudi pokazati, z udeležbo na paradi ali z glasovanjem na morebitnem referendumu. »Če hočemo doseči družbene spremembe, je treba nekaj narediti. Hočemo mobilizirati ljudi, da se zavzamejo za človekove pravice in svobodno družbo,« je dejala Simona Muršec.

Med tednom Parade ponosa, ki se bo končal s tradicionalno povorko po ljubljanskih ulicah, bodo od 6. do 13. junija na več lokacijah pripravili različne dogodke, med njimi okrogle mize in predavanja, tudi z osebnimi zgodbami.

Poziv k aktivnemu državljanstvu

»Smo pred pomembnim zgodovinskim trenutkom – v postopku pred ustavnim sodiščem je vprašanje ustavnosti referenduma o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki zakonsko zvezo opredeljuje kot življenjsko skupnost dveh odraslih oseb. Naše stališče, kot organizacije, ki se zavzema za enake pravice vseh ljudi, je, da na referendumu ni mogoče odločati o človekovih pravicah posameznikov,« je družbene okoliščine, v katerih bo potekala letošnja parada, orisala še ena od organizatork, pravnica Barbara Rajgelj. Ker je, po njenih besedah, slovensko ustavno sodišče v svojih odločitvah nepredvidljivo in se leta 2011 v podobni zadevi, povezani z družinskim zakonikom, ni vsebinsko opredelilo, je kljub vsemu mogoče, da bomo čez nekaj mesecev šli na referendum: »Kljub neizmerni in neomejeni aktivnosti, finančni in kadrovski moči nasprotnikov enakosti nam upanje, da je mogoče, vliva izid irskega referenduma. Verjamemo, da želijo ljudje v Sloveniji živeti svobodno in razumejo, da sta enakost in svoboda kategoriji, ki obstajata za vse ali pa ju ni. Pozivamo k aktivnemu državljanstvu, da dokažemo, da nas ni tako malo in da ni vse v želji ovirati, ampak veliko tudi v želji omogočati pravice in človekovo dostojanstvo, kar je nekaterim dano, drugim pa odvzeto.«

Dovoljenje staršev sošolcev?

Ena od tistih, ki je pripravljena v javnosti govoriti o svoji družini, je Melani Centrih, ravnateljica ptujske gimnazije. Njen sin se je pred desetimi leti razkril, da je gej. »Prihajam iz Štajerske. Biti gej na podeželju je težje kot v Ljubljani. V tem času sem spoznala, koliko ljudi se skriva. Moj sin se ne more svobodno sprehajati s partnerjem, ne da bi ga gledali in v tem videli nekaj nenavadnega,« je opisala Melani Centrih in dodala, da si želi, da bi živela v domovini, kjer je ne bi bilo strah, kaj bo, ko bo sina zapustila in da se ne bi spraševala, kako bo njen sin gej živel v prihodnosti. »Upam, da referenduma ne bo in da bo med ustavnimi sodniki prevladala človeška nota, ki je danes v svetu vrednota.«

»Želim si živeti v družbi, kjer bi bila parada ponosa samo družaben dogodek, a na žalost ni tako,« je poudarila novinarka Maja Lupša. »Prišla bom na parado, prišel bo moj sin, prišel bo njegov mož in prišla bo moja vnukinja, ki že hodi v šolo,« je dejala in spomnila na to, da je ena od zagrizenih nasprotnic družinskega zakonika pred tremi leti predlagala, da bi morali vse starše v razredu, v katerega bo hodil otrok dveh gejev, vprašati, ali se s tem strinjajo. »Mene je strah in mi je žal, da me mora biti strah. Žal mi je, da moram biti zaskrbljena za najrazličnejše komentarje, ki padajo z vseh strani,« je povedala Maja Lupša, ki pa jo še bolj skrbi, kaj se bo dogajalo med kampanjo, če bo ustavno sodišče referendum dopustilo. »Ob družinskem zakoniku smo bili deležni ogromno slabih reči, zdaj pa je nasprotnik še bolj organiziran, bogatejši in močnejši. To je najhujši čas. Žal mi je, da moram živeti v tem času in žal mi je, da bo moja vnukinja, ki takrat ni še ničesar vedela, zdaj marsikaj slišala. Španija, Francija, Anglija so pokazale, da se svet ne podre in da se zvezdne konstalacije ne postavijo drugače, če se pravice izenačijo. Rada bi, da bi kdo nagovoril Slovence in jim povedal, da preži na nas milijon nevarnosti, ampak geji, lezbijke in transseksualne osebe niso ena od njih. To ni nekaj, česar bi se morali Slovenci bati. Če nas bo pobralo, nas bo zaradi drugih stvari,« je prepričana Maja Lupša.

Koalicija Za otroke gre! je zbrala več kot 80.000 overjenih podpisov volivcev v podporo referendumu proti noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki izenačuje istospolne pare z raznospolnimi. Državni zbor je ocenil, da je takšen referendum nedopusten, ker bi večina odločala o pravicah manjšine in ker novela odpravlja ugotovljene protiustavnosti, koalicija pa se je na ta sklep pritožila in sprožila ustavni spor. Svojo pobudo je dopolnila sredi maja, instrukcijski rok za odločitev ustavnega sodišča je 30 dni, pri postopku o družinskem zakoniku leta 2011 je trajala dobre tri mesece.