Sveti krah 
in druge zgodbe

Še nekaj časa se nam bo vrtelo v glavi. Prizadelo nas je, ker so sredi večnega in svetega Rima tudi čisto navadni smrtniki kar naenkrat odkrili, da Slovenija res obstaja, na tej in ne na oni strani Urala. Celo to, da Maribor ni samo mesto, odkoder so prišli trije žogobrci, novopečeni zvezdniki prvoligaša Palerma, Josip Iličič je za slovensko razpoznavnost na Apeninskem polotoku naredil več kot prej vsi Slovenci skupaj. Maribor tudi ni samo smučarski raj, mesto Zlate lisice. O tem je pravzaprav v Rimu redko kdo kaj vedel, dokler ga ni kot smučarsko mesto predstavila revija Espresso , ko se je lotila mariborske škofije, izginulih, poniklih milijonov evrov. Da je škandal mariborske nadškofije kdo izbrskal, iskal po zemljevidu, kje je Slovenija, poiskal ljudi, ki kaj vedo in kaj povedo? Saj si ne pripovedujemo šal!

Ko se nam bo nehalo vrteti v glavi, bomo poskušali razumeti, še prej se bomo morda vsaj za trenutek zbudili. Za trenutek se bomo nehali prav po slovensko deliti na naše in one druge. Eni zagovarjati duhovnika Krašovca, ki ga po svetu cerkveni mediji zmerjajo s poslovnežem, tako rekoč s tajkunom, pravijo mu finančni Svengali. Drugi pa po dolgem in počez pljuvati po Vatikanu, cerkveni državi, in ji priznati, da se z vsemi močmi bori, da bi prišla na »beli seznam« finančno čistih in poštenih držav, takih, ki ne perejo denarja in posledično ne podpirajo terorizma. Počasi se bomo morda zavedli, da smo samo del surovega sodobnega sveta, ki mu ni čisto nič mar, ali si denar kopičil v tem ali onem, takem ali drugačnem imenu, ali si se pri tem delal svetnika ali pa pohlepno gledal naokoli kot sam zlodej. Ta svet ni surov in neizprosen samo na posvetni, ampak je tudi na posvečeni strani. Če bi gledali samo iz rimske perspektive, je tak za obzidjem in zunaj njega.

»Božji bankir«

Če ne bi bilo res, da med svetim in posvetnim ni posebne razlike, ko gre za denar, v Vatikanu pred komaj nekaj tedni ne bi uvedli posebnega organa, podobnega italijanski finančni policiji ali vsaj naši rajnki službi družbenega knjigovodstva. In »božji bankir« Ettore Gotti Tedeschi že pred tem ne bi bil »povabljen« na dolgo zaslišanje v državo Italijo. Zapisnik s tega zaslišanja je dolg gosto tipkanih 81 strani.

Še več, če bi bilo vse v redu in če bi bila mariborska nadškofija edina črna ovca, kakor bi jo nekateri radi prikazali zdaj, finančni strokovnjak Ettore Gotti Tedeschi sploh ne bi prišel za glavnega financarja v papeško državo. Dovolj dela ima tudi brez tega. Pripeljali so ga iz izbranih vrst osebne prelature Opus Dei prav zato, ker so v apostolski palači uvideli, kaj se dogaja. In sklenili, da je treba počistiti, ali pa bo hudič vzel božje bančništvo in posle posvečenih mož.

Doslej je bil Gotti Tedeschi šef španske banke Santander v Italiji, svetovalec banke San Paolo, profesor finančne etike na katoliški univerzi v Milanu, zraven je še opinionist uradnega vatikanskega glasila Osservatore Romano. Papež ga je poklical na pomoč, ker je bilo jasno, da ni nikomur nič jasno. Še vedno niso bili pospravljeni vsi papirji iz prejšnjih škandalov, kot jara kača se vlečejo zgodbe o milijardnih izplačilih žrtvam pedofilskih zlorab. Pojavljajo se enkrat čisto majhne in drugič gromozanske številke, pa nikoli ni jasno, katere so prave in resnične. Italijanski financarji so odkrili cerkvene milijone brez razlage na računih minornih obrtniških in podeželskih bank in 23 milijonov evrov tudi zasegli. Prvič je prišlo do zasega cerkvenega denarja in prvič je šel božji bankir na zaslišanje.

Udarilo je po Gottiju Tedeschiju, šefu Inštituta za nabožna dela (IOR). Zelo zanesljivi viri izza obzidja so nam vedeli povedati, da škandala z zasegom in zaslišanjem niso zakuhali ali podtaknili italijanski financarji in centralna banka republike Italije, ampak kar »prijatelji« izza obzidja. Tam je bilo veliko prizadetih, ko je papež v cerkveno banko pripeljal izvajat finančno in personalno čistko človeka iz Opus Dei, ki ni kardinal, ne monsinjor, tudi duhovnik ne.

Po padcu razvpitega šefa IOR, škofa Marcinkusa, ki je pred desetletji spravil na boben Ambrozijansko banko (ta je kasneje oživela, se preoblikovala, tudi prekrstili so jo, zdaj se imenuje Intesa San Paolo in je lastnica Koprske banke), jare kače nikoli ni bilo konec. Novi upravniki papeške banke IOR so v nasledstvo in za spremstvo dobivali posvečene vplivneže iz prejšnjih garnitur, ki se jih niso mogli znebiti, nikomur ni bilo dano in dovoljeno, da odpre omare, pusti popadati ven vse okostnjake in pospravi papirje. Šele Gotti Tedeschi je, vsaj videti je tako ta trenutek, dobil pooblastila, kakršnih prej ni bilo, deležen je zaupanja, ki ga predhodniki po vsemogočnem Marcinkusu niso bili.

Odpor proti Gottiju Tedeschiju je bil silovit, pravzaprav je še vedno. Mariborska zgodba je padla kot božji dar v naročje tistim, ki hočejo uvesti red, odgnati pohlep, kakor olajšanje se zdi razpihovati novico, da se packarije, ki nimajo nič opraviti z vero, samo s posli in kovanjem dobičkov, ne dogajajo samo na domačem dvorišču za obzidjem, ampak tudi drugod v cerkvenem občestvu.

Saj niso vedeli, kaj delajo

Pred nedavnim so še lahko vplivali pritajeni glasovi, da je treba spet in spet, kakor vedno doslej, vse skupaj pomesti pod preprogo in svetu kazati pošten, prijazen obraz, zdaj pa je, vsaj ta trenutek, obveljala struja, ki hoče rešiti, kar se rešiti da, barko pa odpeljati z viharnih morij in umazanih pristanišč. Tako prišepnejo ljudje, ki vedo, kaj se dogaja, pripadajo pa seveda struji, ki se je tudi v trenutkih najhujših pedofilskih škandalov skupaj z Ratzingerjem glasno izrekala za očiščenje.

V Rimu je pravzaprav o takih temah in takih resnicah veliko laže odkrito govoriti kakor v Sloveniji, manj se sprenevedajo, manj moralizirajo. Tako rekoč vse lahko izveš, le vira ne smeš nikoli izdati. Marsikaj ti na krožniku prinesejo, preveriti moraš samo, kam pes taco moli. Približno tako, kakor moraš že kako izbrskati, zakaj so na nedavni sprejem slovenskega predsednika ob obisku v Rimu prišli prijetni mladi duhovniki, redovniki in redovnice, nikogar pa ni bilo od Slovencev z vrhov, kjer je vatikanskih funkcionarjev slovenskega rodu malo, zelo malo.

Marsikaj ponudijo viri izza obzidja, le redko pa se zgodi, da najdejo komaj komu znanega novinarja in mu prinesejo dokumente, kakor jih je za obzidjem o Mariboru dobil Emiliano Fittipaldi iz tednika Espresso . Ta revija premore najbolj cenjenega vatikanista, piše se Sandro Magister, ki mu je med vrsticami lahko razbrati, da – morda ga zato večkrat na videz kritizirajo – dobiva informacije zelo naravnost iz najbolj izbranih virov. Za razkrivanje mariborskega »svetega kraha« niso izbrali Magistra, ki gotovo tudi o Sloveniji in slovenski Cerkvi marsikaj ve.

Kot živi zlodej z lepimi sličicami in pošastnim naslovom se zdi znancem in prijateljem izza obzidja, s katerimi sem se pogovarjal, tisti članek o mariborski škofiji. Slovencem, tistim iz mariborske nadškofije, bi lahko tudi naravnost povedali, da bodo sami plačevali, kar so zapravili, ker so se pustili speljati na led, verjetno so se dali zapeljati tudi politiki, ne samo finančnim svetovalcem in ne dovolj razgledanim gospodarstvenikom, sem slišal iz več kot enega vira.

Sporočilo, da bodo za seboj pospravljali sami, je bilo verjetno bolj namenjeno drugim kot Mariborčanom, so menili sogovorniki. Ni ga bilo katoliškega glasila, ne v Evropi ne v Ameriki in ne kod drugod, ki ne bi prenesel pisanja Espressa , eni bolj na kratko, drugi obširno.

Samo nekateri od tistih, ki so med katoliškimi glasili prepisovali Espresso, so se zelo naravnost vprašali, kako neki, da je Vatikan tako dolgo molčal, ukrepal pa šele, ko se je barka že potapljala. Ko je Krašovčeva škofijska ekonomija poslovala dobro, celo izvrstno, nihče ni rekel nobene. Pred štirimi leti jih je menda prvič prav po licemersko zbodla pornografija na T2, ni znano, ali še kaj drugega.

Nič niso vedeli, sicer bi menda ukrepali … Če se vse skupaj ne bi dogajalo v cerkvenem okviru, kjer vsi o vsem in vse vedo, nobena država in nobena skupnost menda nima boljših informacijskih poti, bi bilo taki trditvi morda še mogoče verjeti … Navsezadnje so slovenski škofi komaj pred kakšnim letom poročali svojim šefom za obzidjem, pa se ni zdelo nič narobe, pohvalili so se, da so bili pohvaljeni.

Mariborska izkušnja je lekcija za vse, meni vplivni ameriški kolega. Za rimsko centralo, ki bo lahko zategnila vajeti in uvedla nadzor, pa tudi za škofije po svetu, ki naj vedo, da bodo iz svojega žepa plačevale, če bodo po svoji glavi delale posle.