Tiskane izdaje
Deset točk slovenskega zunanjega ministrstva je sprožilo precej odzivov na Hrvaškem, ki so pa nenavaden odgovor. Zunanje ministrstvo predlaga, da bi se hrvaški politiki in mediji izogibali »neresnicam in spodbujanju nestrpnosti«, in precej natančno navede, katerim. Zapisalo je tudi, da grobi in nestrpni napadi na predstavnike slovenske države ne bodo pomagali.
Neresnica je, opozarja zunanje ministrstvo, da sta se državi brez uspeha pogajali o državni meji 15 let in celo, da ni bil sklenjen sporazum, ki naj bi ga bila Hrvaška ves čas po osamosvojitvi ponujala, Slovenija pa odklanjala. Dejstvo je, da so slovenska (Drnovškova), hrvaška (Račanova) vlada in njuni pogajalci po desetih letih pogajanj leta 2001 sprejeli in potrdili sporazum o državni meji, ki ga je hrvaški predsednik Račan pospremil z besedami »Trdno stojim za tem sporazumom«. Nekaj dni po tej izjavi se je zgodil preobrat. Hrvaška je izjavila, da sporazuma »ne more sprejeti«, in predlagala arbitražo o meji na morju. Kar ni edini tak primer. Zunanje ministrstvo navaja tudi vrsto enostranskih dejanj na območju, kjer meja ni določena.
Odgovor na to, v časopisu smo odzive povzeli v soboto, je bil, da hrvaške oblasti na medije nimajo vpliva in da zamisli slovenskega zunanjega ministrstva pomenijo skoraj konec svobode tiska na Hrvaškem, z obilno porcijo zmerjanj slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla v tamkajšnjem tisku. Kar, če seštejemo, je natanko tisto, na kar opozarja slovensko zunanje ministrstvo.
Res je, da mediji in novinarji različnih držav služimo vsak svoji skupnosti, in le redko se zgodi, da bi kak časopis spregledal nacionalne interese in delal škodo skupnosti. V obeh državah smo pred petnajstimi leti doživeli trenutek osamosvojitve, ko se je bilo treba odločiti, za koga si. Hrvaška bolj krvavo in travmatično.
A to je minilo in v odnosih med državama ne gre za nič tej nesrečni zgodovini podobnega. Iščemo poti, kako skupaj živeti v Evropski uniji. In morda bi več preverjanja in strpnosti, ki sta v zahodnem svetu povsem združljiva s politiko in svobodo tiska, pomagalo.
Prisiliti pa v Evropo ni mogoče nikogar.
