T(o)ur na duši

Med bolečinami, kajpak ne usodnimi, ki mi jih je namenilo življenje, so nedvomno premlevanja športnih porazov. Naj so to bile osebne izkušnje, ko sem po Jugi udrihal z loparjem za pingpong, ali pa kot vnet, včasih prevnet spremljevalec športa. Bila so leta, ko sem na počitnicah vsako jutro šel kupit debel časopis Delo.

Prebral sem samo šport in črno kroniko. Rubrike Dobro jutro še ni bilo. Ponedeljki so bili zaradi okrepljenega športa nori.
Psihološko nisem bil dovolj močen, da bi do konca spremljal finale fuzbalskega SP 1974 v Münchnu. Črno vest sem izvedel na dvorišču, sosedovi so zmago Zahodnih Nemcev nad mojimi Nizozemci slavili pri odprtem oknu.

Še bolj me je bolelo, ko sem leto pozneje po telefonskih informacijah izvedel, da je Hrvat, tedaj Jugoslovan Antun Stipančić, klonil v finalu pingpongaškega SP v daljni Kalkuti. Proti Madžaru Istvánu Jónyerju.

Takšnih in drugačnih dvobojev, tekem in sorodij še vedno ne zmorem gledati povsem ravnodušno. Sredi letošnjega profi kolesarskega pehanja po Franciji sem si skušal predstavljati, kako bi prenesel, ako bi T. P. na koncu prehitel P. R. Nobenega od naših ekstra biciklistov še nisem srečal osebno, no, P. R. enkrat po naključju na cesti, poklicno sem se spoznal s starši obeh, tako Gorenjca kot Zasavca.

Med gorskim kronometrom predzadnjega dne sem sina spremljal na fuzbal tekmo, igrišče je bilo zaradi koronavirusa zagrajeno. Ugotovil sem, da Tour lahko mirno spremljam po mobitelu. Kar sem že več dni čutil na vodi, se je uresničevalo. Že po par minutah.

Etape nisem gledal do konca. Tudi časopisnih vesti in teve posnetkov v dneh, ki so sledili, nisem sprem­ljal z najprijetnejšimi občutki. Malo je manjkalo, pa bi svojo specialko od žalosti zabrisal v kot.

Po kakšnem tednu sem se pomiril, upam, da se je vsaj malo tudi P. R. In si priznal, da je bil T. P. v Franciji (naj)boljši. Ampak obstaja tudi Belgija in mesto Liege.