Tiskane izdaje
Za morebitno razrešitev generalne državne tožilke Barbare Brezigar minister ta hip ne vidi nobenega objektivnega razloga - takšnega, ki bi temeljil na zakonu. Njeno politično prepričanje, četudi je precej drugačno od prepričanja trenutnih političnih akterjev, pa ne more biti razlog za njeno razrešitev. O tem za ministra ni nobenega dvoma. Kot ga tudi ni, da mora biti učinkovit pregon gospodarskega kriminala vladna prioriteta. Med prednosti sodijo tudi spremembe zakona o sodiščih, brez katerih, kot trdi, ne bo učinkovitejšega dela sodišč.
Ali generalna državna tožilka Barbara Brezigar še uživa vaše zaupanje?
Generalna državna tožilka mora imeti predvsem zaupanje državnega zbora. Ta je tisti, ki ji mandat podeli in ji ga lahko tudi vzame. Res pa je, da državni zbor to lahko stori samo na predlog vlade. Minister za pravosodje je v tem smislu samo eden od članov vlade. Nima torej kakšnih samostojnih pristojnosti v zvezi z imenovanjem ali razrešitvijo generalne državne tožilke. To vprašanje se v zadnjem času precej pogosto postavlja iz različnih razlogov. Mislim, da morajo tisti, ki iščejo odgovor nanj, izhajati iz dejstva, da je postopek imenovanja in razrešitve pravni postopek in da se morajo v njem uporabljati objektivna merila - takšna, kot so predpisana v zakonu o državnem tožilstvu. Barbara Brezigar je v svoji dolgoletni tožilski, deloma tudi ministrski karieri večkrat izrazila svoj svetovni nazor in tudi svoje politično prepričanje. Ampak tudi če je to precej drugačno od prepričanja trenutnih političnih akterjev, to ne more biti razlog za njeno razrešitev. To bi pomenilo, da jo politika nedopustno diskriminira.
Ali v zadevi Berglund ali v zadevi Patria obstajajo takšna objektivna merila, ki bi terjala vaše ukrepanje?
Niti zadeva Berglund niti zadeva Patria nista niti približno končani zadevi. O uspešnosti ali neuspešnosti oziroma nepravilnosti delovanja državnega tožilstva bo mogoče presojati, ko bo postopek končan. Ker pa me že sprašujete v zvezi s tema konkretnima zadevama, naj povem, da odpirata povsem različna vprašanja.
Zadeva Berglund, ki jo po naših podatkih ne obravnava skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, ampak ljubljanska okrožna tožilka, je odprla nekaj sistemskih vprašanj. Predvsem glede tega, koliko je tožilec, ki obravnava posamezno zadevo, samostojen pri sprejemanju odločitev. V tej zvezi ministrstvo še pridobiva pojasnila vrhovnega državnega tožilstva tako glede splošne prakse tožilcev v podobnih primerih kot tudi glede konkretnih odločitev v zadevi. Trenutno torej nimamo popolnih informacij za končno oceno. Že pregled zakonskih določb pa nakazuje, da bomo z določenimi spremembami verjetno morali poseči v zakon. Načeloma ni nič narobe, če vodja tožilstva ali neposredno višji tožilec zato, ker ima drugačno pravno mnenje o zadevi, spremeni odločitev nižjega tožilca. Vendar mora to storiti po pravilih, ki so vnaprej določena, ki so jasna, ki ne dopuščajo dvoumnih interpretacij in ki zagotavljajo zadostno stopnjo preglednosti. Pri nas se preglednost zagotavlja samo s tem, da naj bi bila taka odločitev vodje tožilstva ali neposredno višjega tožilca obrazložena oziroma sopodpisana. Drugo vprašanje, ki se zastavlja v zvezi z zadevo Berglund, pa je, kakšna pooblastila naj ima minister za pravosodje v razmerju do tožilstva. Pri nas je minister za pravosodje brez omembe vrednih pooblastil v razmerju do državnega tožilstva. Naj ponazorim z nekaj primeri. Letno poročilo o delu državnega tožilstva obravnava državni zbor, ki k tej obravnavi ne pritegne ministra za pravosodje ne na matičnem delovnem telesu ne na plenarnem zasedanju. Ali pa, ne vlada ne minister ne moreta dati tožilstvu splošnih usmeritev glede prioritet, za katere naj se tožilstvo odloča pri pregonu storilcev kaznivih dejanj. Drugače kot, recimo, pri državnem pravobranilstvu, ki državo zastopa v civilnih zadevah in kjer lahko vlada vsakič da posebna usmeritvena navodila. Ne zavzemam se za to, da bi minister imel pooblastilo, da se neposredno vpleta v kazenske postopke. Ampak ko gre za splošno vprašanje, ali naj bo na primer pregon gospodarskega kriminala politična prioriteta ali ne, bi vlada vendarle morala imeti določene pristojnosti.
Zadeva Patria ima drugačne razsežnosti. Prvič zato, ker gre za postopek, ki ga hkrati vodi več držav oziroma pristojnih preiskovalcev in ki sodelujejo v posebni preiskovalni skupini. Drugič zato, ker je tudi ta postopek še v najzgodnejši fazi in še ni mogoče dajati končnih ocen. Zadeva Patria pa je odprla še eno dimenzijo, ki nas je vseeno nekoliko presenetila, in to je vključevanje Slovenije v OECD, kjer je Finska v okviru delovne skupine izpostavila vprašanje delovanja slovenskega tožilstva. Pričakujem, da se bodo vprašanja razčistila do prihodnje seje delovne skupine, ki bo oktobra.
Sicer pa mislim, da glavni problem in izziv slovenskega tožilstva ta hip ni položaj Barbare Brezigar, ampak uspešnost ali neuspešnost pregona storilcev zlasti gospodarskih in finančnih kaznivih dejanj.
Vas je poročilo vrhovnega državnega tožilstva o gospodarskih kaznivih dejanjih in kaznivih dejanjih kršitev temeljnih pravic delavcev, ki ga je tožilstvo pripravilo na vašo zahtevo, prepričalo o uspešnosti dela tožilstva?
Iz poročila se da sklepati, da tožilci precej hitro sprejemajo odločitve o (ne)utemeljenosti kazenskih ovadb, zatakne pa se pozneje, ko zadevo predložijo sodiščem. Vsekakor pa se pravo tožilsko delo začne prav z aktivnostjo na sodišču, vendar iz poročila ni razvidno, koliko je trajanje sodnih postopkov odvisno od kvalitete zastopanja obtožnih aktov. Pričakujem, da bo odgovor na to vprašanje dalo poročilo vrhovnega sodišča, ki sem ga zahteval. Zato bi bila tudi ocena, po kateri me sprašujete, preuranjena.
Ob nastopu mandata je generalna državna tožilka posebej poudarila, da uspešnega pregona gospodarskega in finančnega kriminala ne more biti, če v družbi ni ozračja in podpore za učinkovit pregon storilcev teh kaznivih dejanj. Kakšno je to vzdušje zdaj?
Mislim, da je bila načeloma vsaka dosedanja vladajoča politika naklonjena temu, da se okrepi delovanje vseh pravosodnih organov glede odkrivanja, preganjanja in sojenja storilcem teh kaznivih dejanj. In tudi s to vlado ni nič drugače. Razlika je morda tokrat samo v tem, da nas razmere, zlasti gospodarska kriza, silijo v še aktivnejše delovanje. Države članice EU poročajo o skorajda enotnem trendu porasta gospodarskih in finančnih kaznivih dejanj zaradi finančne krize in gospodarske recesije. In Slovenija v tem pogledu ne more biti izjema. Podatki v nekaterih državah kažejo, da gre za porast, ki presega 25 odstotkov glede na preteklo obdobje. Splošno zavedanje tako v politiki kot v stroki je, da lahko gospodarska kriminaliteta še zlasti v teh časih močno izpodje temeljne nacionalne substance. Tisto, kar država mora zagotoviti, pa je, da imajo tožilci zadostne kadrovske in finančne vire, da so usposobljeni za izvajanje svojih funkcij in da se jim zagotovi tudi ustrezna strokovna pomoč. To smo storili z zadnjo spremembo zakona o kazenskem postopku, ki je izrecno naravnana na to, da se oblikujejo posebne ekspertne skupine, ki jih usmerja državni tožilec in ki vključujejo strokovnjake za davke, carino, vrednostne papirje, pranje denarja, inšpekcijski nadzor, skratka, s finančnega področja, zlasti zato, da storilce teh kaznivih dejanj laže odkrivamo in preganjamo.
Ali to pomeni, da lahko pričakujemo sodni epilog katere od tajkunskih zgodb?
Načeloma je seveda vprašanje, katera kazenska zadeva naj se opredeli kot tajkunska, glede na to, da je to poimenovanje, ki nima nobene povezave s pravom. V Sloveniji se pravzaprav zdaj govori o dveh glavnih tajkunih. Ampak mislim, da je treba ostati v pravnih okvirih in pogledati, kakšna je struktura gospodarskih kaznivih dejanj, ki so povezana z menedžerskimi prevzemi, zlorabami finančnih instrumentov in podobno. Načeloma pa je sodni epilog seveda stvar sodišč in ne ministra za pravosodje. Z ustanovitvijo specializiranega oddelka za zahtevnejše zadeve gospodarskega kriminala se bodo bistveno izboljšale možnosti za sodni epilog v teh zadevah.
Ali Zares in LDS drugače vidita rešitev vprašanja tajkunskih kreditov? Po zadnjih izjavah gospodarskega ministra Mateja Lahovnika je že videti tako.
Po mojem med strankama ni šlo za razliko v odnosu do teh kreditov, temveč bolj za razliko v pogledih, koliko naj država poseže v nekatera poslovna razmerja, ki so bila tradicionalno rezervirana za gospodarstvo. Pred osmimi meseci je politični program koalicije - koalicijski sporazum - izrecno vseboval zapis o umiku države iz gospodarstva. V tako kratkem obdobju je tako velika sprememba v konceptu glede vloge države seveda problematična - pa ne samo v Sloveniji, podobne probleme so imeli in imajo še vedno tudi v zibelki kapitalizma, v ZDA. In dokončnih odgovorov za zdaj še ni našla nobena država.
Za kaj pa se osebno zavzemate?
Do zdaj ni še nihče iznašel boljše formule, kot je filozofija liberalnega kapitalizma o prostem trgu in konkurenci. Prosti trg ni sovražnik socialne pravičnosti.
Brez državnih intervencij?
Da, te so bolj povezane z delovanjem bank in finančnega sektorja kot pa samega gospodarstva. Gospodarska kriza ni nastala zaradi nizke produktivnosti podjetij ali nizke stopnje inovativnosti. Nastala je zaradi nečesa drugega ...
Zaradi pogoltnosti posameznikov?
Tudi, da. Zato se bo čez čas država spet začela previdno umikati s področij, ki so bila doslej tradicionalno rezervirana za privatno iniciativo in ne za državne intervencije. To bo storila premišljeno in postopoma. Ker zdaj država vendarle vstopa v neka razmerja, kot so zlasti državna poroštva, jamstvene sheme za pravne in fizične osebe ... Ne trdim, da to ni bil pravi ukrep. Menim pa, da najbrž to ne bo neko stanje, ki bo trajalo zelo dolgo in ki bi terjalo stalno prisotnost države. Ker načeloma še vedno velja, da država ni najboljši lastnik in gospodar. Država zna regulirati, ne zna pa spodbujati konkurence.
Jeseni vas v državnem zboru čaka preizkušnja glede uvrstitve sodniških plač v višje plačne razrede, ki se iz izhodiščnega 40. premikajo v 47. Opozicija je za takšno potezo vlade presodila, da je podlegla sodniškemu lobiju, tako kot je v preteklosti odvetniškemu, za ceno tega, da koruptivna kazniva dejanja ne bodo nikoli končala pred sodiščem.
Ko me je obiskala vrhovna sodnica ZDA Sandra Day O'Connor, sva se pogovarjala tudi o tem, kako rešiti problem, ki je nastal v zvezi s sodniškimi plačami. Njen odgovor je bil zelo kratek in jedrnat: prvič, takoj morate izvršiti ustavno odločbo, in drugič, razrešiti morate vse sodnike, ki stavkajo. Debelo sem jo pogledal in vprašal, ali sem jo dobro razumel. Rekla je, zelo dobro ste me razumeli. Prvo je vlada storila, saj sta bili v našem primeru celo dve ustavni odločbi o isti stvari. Drugo sporočilo ameriške vrhovne sodnice pa je bilo, da sodnik kot funkcionar, kot nosilec oblasti, ne more stavkati. Lahko se samo odpove mandatu, ne more pa stavkati. Če to stori, potem si ne zasluži biti sodnik. Kaj takšnega se pri nas ni zgodilo, ker, prvič, ni neposredne zakonske podlage, in drugič, ker bi glede na število sodnikov, ki so stavkali, država zašla v težave. To njeno misel sem uporabil zato, da zavrnem kakršen koli očitek o sodniškem lobiju in njegovem vplivu na trenutno oblast. Gre za precej poceni demagogijo, ki nima nič skupnega z realnostjo. Najboljši dokaz je morda prav to, koliko časa so trajala usklajevanja med vlado in sodniki in kako težka so bila, da smo prišli do končnega sporazuma.
Obe strani sta podpisani sporazum ocenili kot razumen kompromis. Bi po vaši presoji sodniki na podlagi obeh ustavnih določb lahko iztržili več, kot so? Med sodniškimi in poslanskimi plačami je še vedno osem plačnih razredov v korist poslancev.
To je zelo hipotetično vprašanje. Morda bi bil lahko odgovor nanj pritrdilen, če se to ne bi dogajalo prav med gospodarsko in finančno krizo, v času, ko so začeli prilivi v državni proračun drastično padati in ko je postalo jasno, da prihaja obdobje zategovanja pasu.
SDS je že napovedala, da razmišlja tudi o referendumu v zvezi s sodniškimi plačami. Ste nanj pripravljeni? Kako se bo vlada odzvala?
Najbrž bi bil odgovor vlade in državnega zbora, če bo zakon sprejel, podoben, kot je bil pri urejanju položaja odvetništva. To pomeni, da bi državni zbor lahko zatrjeval, da bi tak referendum povzročil protiustavne posledice. In tu bi bilo relativno preprosto dokazati njihov obstoj, ker s spremembami zakona odpravljamo protiustavno stanje, ki ga je ustavno sodišče ugotovilo dvakrat.
V medresorskem usklajevanju je predlog spremenjenega zakona o sodiščih, ki je po mojih informacijah dodobra razburkal sodniško javnost. Prvi očitek je, da ste sodstvu dali izjemno malo časa za pripombe in da se pravzaprav v ničemer ne razlikujete od prejšnjega ministra Lovra Šturma.
Lahko bi se strinjal, da bi bilo koristno, če bi bilo več časa za razmislek in razpravo. Vendar moram povedati tudi, da smo s sodniki opravili dva kroga usklajevanj in da smo v sklepnih pogovorih s predsedniki sodišč in sodnega sveta dosegli dogovor o podpori vsem rešitvam, ki jih predlaga vlada. Tako ne vidim kakšnih velikih problemov, ko gre za mnenje sodne oblasti v zvezi s predlaganim zakonom.
Na vrhovnem sodišču pravijo, da so od sodišč zbrali za sto strani pripomb, tudi vrhovno sodišče jih je že zdaj v alinejah nanizalo vsaj za dve strani.
Govorite o prvem krogu usklajevanja, jaz pa pojasnjujem, da smo po prejetih pripombah pripravili popravljeno besedilo, kjer smo večino pripomb upoštevali; pozneje smo imeli še poseben sestanek s predsedniki sodišč.
Naj razjasniva: končna različica, ki ste jo poslali sodstvu, ima datum 3. avgust?
Zelo verjetno je tako.
Dobro. Katere okoliščine so narekovale, da se ministrstvo loteva tako obsežnih sprememb zakona? Nekateri pravijo, da gre za novo malo reorganizacijo, ki utegne delo sodišč za nekaj časa ustaviti, tako kot jo je ustavila reforma leta 1995, zaradi katere so se začeli kopičiti sodni zaostanki.
Te spremembe ne morejo ustaviti tempa reševanja zadev. Nasprotno, pospešile ga bodo, saj ne posegamo v organizacijsko strukturo sodišč. Ta ostaja nespremenjena. Tudi pristojnosti sodišč ostajajo nespremenjene z izjemo posebnega oddelka za sojenje v zadevah gospodarskega kriminala in drugih najzahtevnejših kazenskih zadevah. Pa tudi tu bo šlo za pospešitev postopkov. Razlogov za spremembe je sicer več. Prvi je povezan s tem, da želimo zagotoviti večjo učinkovitost sodnega sistema, zato uvajamo nekatere povsem nove ukrepe, kot so letno načrtovanje poslovnih rezultatov sodišč, letno spremljanje in izvajanje poslovnih načrtov, posebno letno poročilo o učinkovitosti sodišč, ki ga bo obravnaval tudi državni zbor, povezava med poslovnimi načrti sodišč in proračunskim financiranjem, vzpostavljamo merila za učinkovitost na ravni sodišča in ne na ravni posameznika in s tem seveda povezane spremembe v vodenju in upravljanju sodišč. Ko gre za slednje, predsednike sodišč razbremenjujemo tipičnih upravnih zadev, kot so na primer ukvarjanje s financami, torej s proračunom, varnostjo na sodiščih in podobno, zato da bi imeli več časa za vodenje sodišč v smislu zagotavljanja ustreznih rezultatov dela, kvalitete in kvantitete dela sodnikov, izvajanja stalnega nadzora nad njihovim delom, ustreznega usposabljanja sodnikov in podobno. Zato ločujemo funkcijo predsednika sodišča, ki je zdaj enotna, na dva dela: na upravnega, ki ga prevzame direktor sodišča, in sodno-upravnega, ki ga obdrži predsednik sodišča. Poleg tega si s temi spremembami prizadevamo za močnejšo vlogo sodnega sveta, a ne v smislu zapiranja v cehovske kroge, ampak nasprotno - v smislu krepitve njegove odgovornosti za naloge, za pristojnosti, ki so mu z zakonom zaupane. Pri tem je še posebno pomembno, da zagotovimo večjo transparentnost poslovanja in odločanja sodnega sveta v vseh zadevah. To pomeni, da bo vsak zainteresirani posameznik lahko dobil podatek o vsaki odločitvi sodnega sveta, ki bo morala biti obrazložena. Zakon prinaša še spremembe pri proračunskem financiranju, kar je skladno s sklepom vlade, da bistveno spremeni koncept proračunskega načrtovanja za celoten državni proračun.
Kako je ta oblikovan za pravosodje?
Proračun za pravosodne organe je zdaj oblikovan v okviru dveh proračunskih skupin. V prvi so sredstva za plače, za materialne stroške, skratka, za delo in za programe, ki jih izvajajo sodišča. V drugi so sredstva za investicije.
In ta drugi del vas skrbi?
Da, ampak presenečeni boste, zakaj me skrbi. V tej drugi skupini, kjer so investicije vseh ministrstev, se je pokazalo, da ima pravosodno ministrstvo od investicij v teku v vsej državi od vseh ministrstev 90-odstotni delež projektov, druga ministrstva pa le 10-odstotnega. Seveda me to skrbi, ker se proračunska razprava šele začenja. V ponedeljek imamo proračunsko sejo vlade in ne želim, da bi se obseg teh sredstev kakor koli zmanjšal. Ampak za zdaj kaže dobro.
Ko ste govorili o doseganju večje učinkovitosti posameznih sodišč, je mogoče to razumeti - nekoliko poenostavljeno - takole: sodišča bodo dobila toliko denarja, kolikor uspešno bodo delala. Odpravljajo se sodniške norme, uvaja se letno načrtovanje poslovnih rezultatov sodišč.
Če začnem pri sodniških normah: drži, da takšnih, kot smo jih poznali doslej, ne bo več. Sodni svet bo moral sprejeti merila kakovosti dela sodnikov. Dokler jih ne bo, bodo seveda veljala sedanja. Toda ključna sprememba v zvezi s storilnostjo na sodiščih je v tem, da se bo najprej načrtovala in potem tudi merila in preverjala na ravni sodišča. Predsednik sodišča bo tako moral zagotoviti ustrezno storilnost posameznih sodnikov in bo za to nosil posebno odgovornost, ki je doslej ni, saj predlog zakona predvideva, da ga sodni svet lahko razreši, če sodišče dve leti zapored ne dosega načrtovanih poslovnih rezultatov iz razlogov, ki niso objektivne narave. To bo močna spodbuda predsednikom sodišč, da bodo vsak dan bedeli nad delom sodnikov. Zato je predsednike sodišč nujno razbremeniti nekaterih opravil, ta pa bomo prenesli na direktorje sodišč. To naj bi bile osebe, ki so usposobljene za analizo in prenovo delovnih procesov, za poslovno ekonomiko in podobno.
Vse to naj bi prispevalo k temu, da se čas obravnave posameznih zadev skrajša, da se sojenje spravi v razumne roke?
Eden od pomembnih elementov poslovnih načrtov, ki ga bo moralo sprejeti vsako sodišče vsako leto sproti, je določitev časovnih standardov za posamezna procesna dejanja, ki se v civilnih, kazenskih in drugih postopkih praviloma morajo opraviti. Časovni standardi bodo med sodišči različni, ker so sodišča različno obremenjena. Med okrajnimi sodišči je, denimo, trenutno razmerje ena proti štiri. Niso pa časovni standardi namenjeni samo preverjanju učinkovitosti in uspešnosti sodišč, ampak tudi temu, da stranke vedo, kaj lahko realno pričakujejo, če bodo svoj primer predložile sodišču. Ta poslovni model poslovanja sodišč je uveljavljen v tistih državah, ki se štejejo med uspešnejše na področju sodstva, in je relativno preprost. Seveda pa terja dobro usposobljen sodni menedžment, ki zna realno načrtovati, ki se zna med letom odzivati na spremembe in ki nosi tudi odgovornost za svoje delo.
Dvoletno nedoseganje načrtovanih poslovnih rezultatov bo lahko razlog za razrešitev predsednika sodišča. Kaj pa odgovornost posameznih sodnikov?
Odgovornost sodnikov je urejena v zakonu o sodniški službi in pripravljamo njegove spremembe, o katerih pa še ne morem govoriti.
Ni bojazni, da za mesta predsednikov sodišč ne bo velikega zanimanja? Že zdaj je namreč tako.
S spremembo zakona med drugim načrtujemo obvezno usposabljanje za vodenje sodišč tistih sodnikov, ki bodo izrazili ta interes. Usposabljanje bo po posebej prilagojenih programih vodil center za izobraževanje v pravosodju in že na podlagi prvega poziva sodnikom bomo videli, kolikšno je zanimanje. Konec koncev se bo sodnikom tak vodstveni položaj kar dobro poznal pri plači.
Pravite, da ni bojazni, da se sodni svet s številnimi pooblastili, ki jih dobiva, ne bo spremenil v - če pretiravamo - avtokratski organ, od katerega bo vse odvisno oziroma, če gremo v drugo skrajnost, bo popolnoma cehovsko zaprt in samozadosten organ. Kdo ga bo nadziral?
Sodni svet sestavlja pet uglednih pravnih strokovnjakov, ki niso sodniki, in šest sodnikov ter ima čisto poseben položaj v sistemu delitve oblasti. Prav zato, da bi se povečali transparentnost njegovega delovanja in tudi odgovornost za sprejete odločitve, zakon prinaša temu ustrezne rešitve. Omenil sem že javnost vseh odločitev, ki morajo biti tudi obrazložene, in obveznost, da sodni svet poroča državnemu zboru o svojih ugotovitvah v zvezi z učinkovitostjo sodišč, kar doslej ni bila njegova dolžnost. Sodnemu svetu se torej deloma povečujejo pristojnosti, ne pa še v takem obsegu, kot bi si morda čez čas zaslužil. Del nalog še vedno ohranja tudi vrhovno sodišče (ki je glavni koordinator priprave finančnih načrtov sodišč, glavni načrtovalec kadrovskih načrtov sodišč ipd.).
Politično bo nedvomno najbolj odmeval prenos pristojnosti imenovanja predsednikov sodišč z ministra za pravosodje na sodni svet. Je takšno rešitev narekovala predvsem vaša osebna izkušnja?
Ne, nikakor ne. To rešitev je narekovala zlasti sprememba razlogov za razrešitev predsednika sodišča, ne torej za imenovanje. Postopka imenovanja in razrešitve morata biti seveda v korelaciji. Ker vzpostavljamo sistem, v katerem predsedniku sodišča grozi razrešitev, če sodišče ne bo dosegalo poslovnih rezultatov, bi se ministru za pravosodje, če bi za to ostal pristojen, lahko očitalo, da je uporabil politična ali druga neobjektivna merila. Ta očitek bi lahko prišel tudi iz sodstva. Zato je edino prav, da je sodni svet tisti, ki ima prvo in zadnjo besedo.
Iz vsakoletnih sodnih statistik izhaja, da se pripad zadev iz leta v leto povečuje in da še tako učinkovito delo sodnikov ne more bistveno vplivati na število nerešenih zadev. Boste ukrepali?
Pripad zadev je še vedno visok. Toda bistveno pomembnejše je, da se je število nerešenih pomembnejših zadev na sodiščih v zadnjih šestih mesecih zmanjšalo za osem odstotkov, pri vseh zadevah pa za 6,4 odstotka. S pripadom zadev pa je tako. V kazenskih zadevah je vprašanje omejevanja pripada na sodišča močno povezano z obsegom pristojnosti tožilcev. Če imamo v zakonu določeno, da imajo državni tožilci diskrecijo, torej da prosto presojajo, ali bodo kako kaznivo dejanje preganjali ali ne, potem s tem lahko kontrolirajo tudi pripad zadev. Pri nas nimamo takšnega sistema. Tožilci sicer imajo nekaj možnosti, da z institutom odloženega pregona in poravnavanja vplivajo tudi na pripad glavnih zadev na sodišča, ampak načeloma bi tožilstvo potrebovalo širša pooblastila. Zato bomo to vprašanje zagotovo skrbno pretehtali v okviru načrtovanih sprememb zakona o kazenskem postopku. Glede civilnopravnega področja pa je pripad načeloma mogoče omejevati na določene načine, vendar je treba paziti, da ne bi nezakonito omejili dostopa do sodišč. Na primer, nerazumno visoka sodna taksa lahko ljudi sicer odvrne od pravdanja, vendar po drugi strani pomeni tudi kršitev njihove pravice do prostega dostopa do sodišč. Zato je ta trenutek največ naše pozornosti namenjene spodbujanju alternativnega reševanja sporov in ustrezni zakon smo že vložili v vladni postopek.
Skratka, zagotavljate, da spremenjeni zakon o sodiščih ne bo zavrl njihovega dela. Nekateri namreč trdijo, da bi v prihodnjem letu sodišča dosegla »pozitivno ničlo«, zdaj pa se bojijo ponovnega zastoja pri delu.
Mislim, da do konca prihodnjega leta »pozitivne ničle« še ne bo, vsaj ne pri vseh sodiščih, vendar se obseg nerešenih zadev zmanjšuje, o tem ni nobenega dvoma. Poudarjam, noben ukrep v tem zakonu nima neposrednega negativnega vpliva na dinamiko reševanja posamezne zadeve, lahko pa ima seveda močan vpliv na večjo učinkovitost sodišča kot celote.
Boste predlagali odpravo dosmrtnega zapora?
Delo sveta za kaznovalno pravo še ni končano, zato ne morem še ničesar napovedati.
Ste še kdaj na seji vlade zagrozili z odstopom?
Ne, saj tudi takrat, ko je javnost sejo vlade poslušala v neposrednem prenosu, nisem govoril o odstopu. Govoril sem o tem, da ne bom mogel biti več minister, če bom čez noč izgubil tretjino zaposlenih. Ministrstvo ne bi moglo več izvajati svoje funkcije, jaz pa svoje tudi ne. Pokazalo se je, da sem imel prav.
