Takšne bi bile Zreče, če bi bila omejitev nebo

Zreče − Za zaključek študija na mariborski fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo je Uroš Špile želel z magistrsko nalogo pomagati domačemu kraju. V njej je predstavil novo središče Zreč, kjer bi bile vse storitve na enem mestu. Naloga je postala idejni projekt, ki je do 10. aprila v javni razgrnitvi.

Zreče pravega središča pravzaprav nimajo. Zdi se, da je še največ parkirišč, pozidave so razpršene. In tako je razpršen tudi program oziroma storitve v kraju. Kot ugotavlja Uroš Špile, je problem razpršenosti najbolj izrazit pri zdravstvenih objektih: »Zdravstvena postaja Zreče s splošnimi ambulantami je locirana med zgornjo industrijsko cono in starim mestnim jedrom, ves preostali zdravstveni program je na povsem drugih lokacijah. Zdravstveni program je tako razvrščen na razdalji približno dveh kilometrov.« V praksi to pomeni, da občani po obisku zdravnika ne morejo peš do lekarne. »To je predvsem problematično za starejše, veliko jih nima izpita za avto in tem je vse težko dostopno,« razloži Špile.

Staro porušiti, novo postaviti

Razpršenost storitev je posledica hkratnega razvoja Zreč na več mestih. Rezultat je vsega po malem na več koncih, poudarja Špile: »Center ni zaznaven. Nekdo, ki pride, ne vidi nič drugega kot kup avtomobilov in bi se tudi zelo težko znašel, če ne bi bilo označevalnih tabel. Mislim, da ni bilo dolgoročnega načrta in zato je tako, kot je. Celotno območje je neugodno urejeno za posameznika. Predvsem pešci se zelo težko znajdejo. Cilj mojega projekta je tako v tem, da se zagotovi ugodje občanom, prebivalcem. Če so prebivalci zadovoljni, so tudi vsi drugi.«

Prvi center Zreč se je razvijal na severu, domačini pa za nekakšen center dojemajo del, s katerim se je v nalogi ukvarjal tudi Špile. To je območje, kjer so Terme Zreče, večnamenski objekt, v katerem sta tudi občina in trgovina. Kot predvideva naloga, bi večnamenski objekt in trgovino porušili, bi pa v liniji s termami postavili en sam objekt, v katerem bi bilo združenih več storitev. Osrednji prostor bi bil trg, s treh strani obdan z novim objektom. V njem bi bili lokali, pošta, banka, zdravstveni dom, občina, predstavitveni prostor, galerija oziroma muzej, knjižnica in prostori za društva ter podjetja.

Špile je parkirne prostore pospravil pod zemljo. Velika garaža bi imela skoraj tristo parkirnih mest, slaba tretjina bi jih bila namenjena obiskovalcem nakupovalnega središča, ki bi bilo skupaj z garažo pod zemljo. Obiskovalci in občani bi tako v garaži lahko parkirali avto in peš opravili prav vse, za kar zdaj skoraj gotovo uporabljajo vozilo. Le avtobusna postaja bi ostala tam, kjer je.

Omejitev je bila nebo

Idejni projekt je privlačen, a je njegova realizacija dvomljiva. Špile ga je namreč pripravil brez kakršnih koli omejitev, med katere zagotovo spadajo lastništva zemljišč in trgovine, ki seveda niso v občinski lasti. Tudi ocena, koliko bi projekt stal, tako še ni mogoča, zagotovo pa so zneski milijonski. Projekt, čeprav se na občini že zdaj zavedajo, da ga bodo morali prilagoditi, je v javni razgrnitvi, občani in preostala javnost pa lahko nanj dajejo pripombe in predloge. Je pa ta projekt še eden, pri katerem je občini pomagal študent. Tudi projekt oživitve zreških gradov so namreč pripravili študenti gradbene in arhitekturne fakultete iz Maribora.

Zrečani bodo na kakršno koli novo središče morali še počakati. Pri tem, da nimajo pravega središča, pa sploh niso edini, ugotavlja Špile: »To je na splošno problematika skoraj vseh slovenskih podeželskih mest. Zreč sem se lotil, ker so moj domači kraj, smo pa na fakulteti že delali projekte za druge kraje, recimo za Spodnji Duplek, ki ima enak problem kot Zreče. Imajo pa Zreče srečo, ker imajo velik potencial. Turizem, industrija in tudi pokrajina so taki, da omogočajo smiseln razvoj. Treba je samo razbrati možnosti in jih izkoristiti. Urbanistično ima marsikateri kraj še dosti slabšo situacijo.«