Tiskane izdaje
Likvidacijski upravitelj zavoda Sašo Drobnak je v svojem zaključnem poročilu opozoril, da je bil EPK zasnovan v času hitre gospodarske rasti – kandidatura je bila na nacionalni ravni potrjena leta 2007 –, izvedba v letu 2012 pa je potekala na vrhuncu gospodarske krize, pri čemer so svoje prispevali še politični nemiri in protesti ter odstop župana Franca Kanglerja na koncu izvedbenega leta.
Vse to je res, vendar je bil izvirni greh storjen že pred letom 2012 s povsem nerealnim načrtovanjem. Vsote, ki naj bi jih mesto, predvsem pa država vložila v EPK, so bile prenapihnjene, govorilo se je celo o 150 milijonih evrov. Na mednarodnem razpisu so iskali arhitekturne rešitve za vrsto velikopoteznih načrtov, od celovite ureditve dravskega nabrežja, z novim mostom vred, do gradnje nove koncertne dvorane, muzeja socializma in celovite prenove starega mestnega jedra: nova Umetnostna galerija Maribor (UGM) in Mariborska knjižnica pa sta bili tako in tako samoumevni.
Vendar so vsi načrti ostali zgolj na papirju. Deloma zaradi pomanjkanja denarja, nič manj odgovorni za to pa niso bili niti vodilni na mariborski občini, ki so spreminjali prioritete. Najbolj razvpita je bila seveda ideja o kulturnem centru Maks, ocenjenem na štirideset milijonov evrov, ki je bil poleg tega za mesto predimenzioniran, saj bi zanj le stežka našli tudi dovolj občinstva. Nekakšen zgled za megalomansko infrastrukturo je bil avstrijski Gradec, kjer so desetletje prej za EPK postavili emblematični Kunsthaus, vendar celo v neprimerno bogatejšem Gradcu danes potekajo ostre polemike ob enormnih stroških delovanja, ki znašajo poldrugi milijon evrov na leto, ter razmeroma skromnem obisku. Graški župan Siegfried Nagl zato celo zahteva izločitev Kunsthausa iz kompleksa muzejev Joaneum z argumentom, naj se finančno znajdejo po svoje.
Velika poraženka
Če potegnemo črto pod novo infrastrukturo, je rezultat zelo skromen. Naskov dvorec, kjer je bil tudi sedež ekipe EPK, je pravzaprav edini večji obnovljen objekt, medtem ko so številne začasno urejene lokacije pozneje ugasnile, Salon uporabnih umetnosti v stavbi nekdanje Velike kavarne je eden redkih, ki še delujejo. Na mariborski EPK spominja še velika fontana na krožišču v centru mesta, ki pa je bolj predmet posmeha ob nenavadnem veselju nekdanjega župana Franca Kanglerja nad urejanjem krožišč kot pa relevanten spomenik, da o njeni uporabnosti niti ne govorimo.
Nič bolje ni z dolgoročnostjo programov. Med redkimi, ki niso ugasnili, sta, denimo, projekt Živa dvorišča in predvsem CAAP, Center alternativne avtonomne proizvodnje, ki je s programom mestnih vrtov oziroma tako imenovanih Urbanih brazd in kasnejšega centra Tkalka eden bolj inventivnih. Tudi tukaj je morda osrednji problem pomanjkanje sredstev, vendar je bilo utopično pričakovati, da bi brez osnovne organizacijske strukture lahko programi spontano delovali še naprej. Zavod Maribor 2012 je bil kljub prizadevanju vodstva, da bi v zmanjšanem obsegu nadaljevali delo kot institucija, ki bi skrbela za trajne kulturne programe, mednarodno promocijo slovenske kulturne produkcije ter za podporo kulturnim producentom pri kandidiranju za sredstva na evropskih razpisih, po hitrem postopku ukinjen, ekipa pa se je razpršila. Še več, župan Andrej Fištravec je uvedel revizijo poslovanja, govor je bil o kazenskih ovadbah, vendar na koncu revizija ni pokazala nobenih nepravilnosti.
»Fištravec politikantsko obračunal s projektom«
»Novoizvoljeni župan je z najožjimi sodelavci EPK doživljal zgolj kot projekt prejšnjega župana, ne pa kot projekt mesta, države in Evrope. Odločil se je za politikantski obračun, za pritlehno gesto brez upoštevanja koristi mesta, kaj šele kakšne razvojne vizije. Čeprav je vsakomur jasno, kdo je od leta 2013 v mestu odločevalec, je župan poskušal z različnimi manevri preusmeriti odgovornost za praznino in destrukcijo po prestolovanju na izvedbeno ekipo. Namesto zahvale za delo v težavnih razmerah je vodstvo zavoda nagradil s poskusom kriminalizacije, za katerega se je moral kasneje, verjetno s stisnjenimi zobmi, opravičiti,« odnos občine komentira nekdanji programski direktor Mitja Čander.
Po njegovem se je vodstvo mesta s tiho podporo kulturniških funkcionarjev in dela medijev odločilo, da EPK izbriše iz javnega življenja, odstrani vse vidne sledi in onemogoči kontinuiteto procesov: »Čeprav je bil EPK izveden v gverilskih razmerah in je prejel odlično oceno evropske komisije, to ni ustavilo kasnejšega destruktivnega ravnanja.« Mariborska kultura je ostala brez kadrov, ki so v času projekta pridobili bogate izkušnje in znanja, brez številnih mednarodnih povezav in predvsem brez povezovalne institucije, ki bi z izjemno referenco imela odlične možnosti za črpanje evropskih sredstev. »Kultura je generator razvoja, namesto takega pogleda se je spet uveljavil starinski, tog in samozaščitniški pogled nanjo,« sklene Čander.
Primeri iz bližnje in daljne soseščine – poleg Gradca, denimo, tudi Linz pa madžarski Pécs, slovaške Košice ali romunski Sibiu – kažejo, da vseh ciljev niso nikjer dosegli, marsikje je bil to predvsem enoletni projekt, vendar tako skromne dediščine kot v Mariboru ni nikjer. »Nekateri menijo, da bo mogoče zamujeno nadomestiti, vendar se s tem ne strinjam; takšne priložnosti za regeneracijo, revitalizacijo in preobrazbo podobe mesta preprosto ne bo več,« je že ob koncu EPK razočarano dejala igralka Nataša Matjašec Rošker. Štiri leta kasneje se lahko z njo zgolj strinjamo.
