Tiskane izdaje
Včeraj se je po Piranskem zalivu skoraj ves dan veselo »pasel« kit grbavec in počel takšne vragolije, da je desetinam srečnih opazovalcev jemalo sapo. Strokovnjaki, ki se na kite spoznajo (tudi takšne na srečo premoremo), so rekli, da je to senzacija brez primere. Medtem ko je kit v našem zalivu počel, kar je pač počel, se je na tisoče Slovencev, med njimi skoraj ves državni vrh s predsednikom, parlamentom, državnim svetom, z vsemi strankami (in njihovim številnim članstvom) in z državno administracijo na čelu ukvarjalo z istim Piranskim zalivom na povsem drugačen način. Množice Slovencev vedo z besedami menda vse o tem zalivu. Vsakdo že zna narisati mejo in povedati, kaj bi morali narediti Hrvatom.
Isti zaliv v povsem različni podobi, luči in vsebini. Seveda je zgolj stvar zornega kota, kaj je za koga pomembnejše. Po pismih bralcev, po komentarjih in po javnih razpravah sodeč je veliko pomembnejše, kaj je glede zaliva rekel Borut Janezu, kaj pravi Zmago Bojanu, kaj brat Marjan Jošku, kako bi bilo treba storiti to in sprejeti ono. Kako je kaj pravično in kako je bilo nekoč, v zgodovini vse tako jasno in na dlani.
Iz drugega zornega je malce drugače. Kit grbavec menda še ni prebral vseh resolucij o resnosti razmer v tem zalivu, zato se je najverjetneje ponudil za nekakšno »mediacijo«. Ribje jatice je gnal po dolgem in počez in dokazoval, da je morje (s Piranskim zalivom vred) predvsem njegovo. Kdor je videl njegov desetmetrski skok iz vode, je o tem dokončno prepričan.
Imata pa oba zorna kota tudi dovolj skupnih točk. Če bi Slovenci vsaj toliko pozornosti kot vsem zahtevnim sholastičnim vprašanjem glede pravične pripadnosti zaliva namenili tudi zalivu, torej morju samemu, bi se najbrž tudi meji na njem bistveno bolje godilo.
Vzemimo za primer spet kita. A tistega izpred šestih let, brazdastega, ki je poginil in so slabo leto pozneje njegove kosti odnesli v Ljubljano ter jih skrili v skladišče Prirodoslovnega muzeja. Za hranjenje naravne premične dediščine je res pristojen le ta muzej, toda očitno bi njegove kosti z velikim veseljem predstavljali v kateri (pri)morski instituciji (Morski biološki postaji, Pomorskem muzeju, v solinah, akvariju ...) in tako vsemu svetu nazorno pojasnjevali, kako bogato je naše morje. Morda bi ribičem in ribogojcem, pravim branikom suverenosti na morju, s kakšno subvencijo ali državno naklonjeno potezo zmehčali to sicer najtršo skorjo kruha.
Morda bi (pomorsko naravnana) država prevzela ustanoviteljstvo pomorskega muzeja. Morda bi že zdavnaj zgradila solinarske nasipe, da ne bi bili prepuščeni vsaki nekoliko višji plimi. Verjetno bi drugače spodbujala pomorske športnike, že zdavnaj bi kupila veliko šolsko jadrnico (namesto nepotrebne topovnjače, denimo), na kateri bi se kalili mladi pomorski kadri. Brez omahovanja bi zgradila potniški terminal za turistične križarke (in ga ne bi puščala mošnjičkom lokalnih župančkov). Svoji pomorski državi bi privoščila bistveno večji akvarij (vsaj za spravilo okostja enega kita, če ne dveh ali treh) ... A nič od tega. Skratka: meja na morju ni toliko odvisna od tega, kako umetelno zlaga besede kak pogumen in po imenu plemeniti politik, ampak predvsem od tega, koliko zares poznamo in obvladamo naše morje.
To je razlika med Hrvati in Slovenci. Oni svoje morje obvladajo. Mi pa se največkrat samo delamo, da ga. Ko pride kakšen kit grbavec v zaliv, pa mora nastopiti na trapezu cirkuške arene, preden ga vzamemo vsaj približno zares.
