Tiskane izdaje
Ljubljana – Prvič v zgodovini živimo tako dolgo in kakovostno, zato podaljševanje življenjske dobe ni nujno nekaj slabega, poudarja sogovornica z ljubljanske fakultete za družbene vede, kjer proučuje staranje prebivalstva in medgeneracijsko solidarnost.
Po napovedih vrhovnega sodišča leta 2020 med sodniki ne bo več mlajših od 40 let. Zaradi varčevalnih ukrepov bo podobno tudi v drugih podsistemih javne uprave. Kaj staranje zaposlenih v tako pomembnih ustanovah pomeni za njihovo delovanje?
Sodišče je institucija, ki ima že po naravi starejše zaposlene. V zahodnoevropskih družbah to ni nič nenavadnega. Tudi na univerzah so ravno starejši tisti, ki imajo višje nazive, so redno zaposleni in so v nasprotju s tridesetletniki na vrhuncu svoje kariere. Po eni strani so to večinoma ljudje z več izkušnjami ter zato širšim pogledom na svoj in družbeni položaj.
Je pa težava, če starejši pozabijo, da niso sami na svetu. V povprečju so nekoliko, ne velja za vse, manj pripravljeni na spremembe in novosti, ki jih prinaša, denimo, digitalizacija. V tem smislu je dobro imeti mlajše, ki so bolj fleksibilni. Če so v institucijah zaposlene različne generacije, drug drugega laže razumejo in bolje prepoznavajo težave v družbi, ki se hitro spreminja.
Prenos znanja je med generacijami pogosto premalo izkoriščen. Kako spodbuditi sodelovanje med njimi?
Medsebojno učenje je najbolj značilno za družine, ki so med seboj izjemno povezane. Takšna tradicionalna oblika sodelovanja ima pri nas svetlo prihodnost. Drugače je na trgu dela, kjer smo še vedno pod vplivom gospodarske krize. Zelo dobro bi bilo, če bi se ljudje postopoma upokojevali, določeno obdobje delali polovični delovni čas, v tem času pa sodelovali z mlajšimi, ki se šele uvajajo.
Velja prepričanje, da starejši »odžirajo« delovna mesta mladim, ti pa jih s svojim prihodom kljub pomanjkanju izkušenj ogrožajo, ker so cenejša delovna sila. Kako preseči tako posplošeno razumevanje medgeneracijskih razlik?
Eden od načinov je, da poskušamo različne generacije v organizacijah povezati v raznovrstne delovne skupine. Izmenjava znanja med različnimi generacijami je v centrih za medgeneracijsko sodelovanje pri nas v razvoju, prav tako so aktualne različne oblike skupnostnega učenja in univerza za tretje življenjsko obdobje, imamo tudi vrsto tečajev in izobraževanj. Oblik je dovolj, manj sodelovanja pa je na trgu dela, kjer je bilo novih delovnih mest v zadnjem obdobju premalo.
Zmanjševanje števila delovno aktivnih vpliva tudi na pokojninsko in zdravstveno blagajno. Katere strukturne spremembe potrebujemo na teh področjih?
Že vrsto let sprejemamo dolgotrajno oskrbo. Nemčija in Izrael sta državi s posebno obliko zavarovanja za dolgotrajno oskrbo, na severu pa se ta financira iz proračuna. Naš trenutni sistem ni sistemsko urejen in to bi morali spremeniti, saj se razlike med bogatimi in revnimi povečujejo. Če bomo na to pozabili, si bodo bogatejši lahko privoščili storitve oskrbe na trgu, drugi onemogli pa bodo prepuščeni družini, kar spet ustvarja težave na trgu dela. Če je nekdo zaposlen, njegovi starši pa postanejo odvisni od njegove pomoči, to z delom izjemno težko usklajuje.
Eden od načinov pomlajevanja družbe je zviševanje rodnosti, za kar mladi potrebujejo ugodne razmere na trgu dela in boljšo stanovanjsko politiko. Druga možnost so migracije. Slovenija pri tem ni konkurenčna. Ne nazadnje je slovenščina jezik, ki se ga je težko naučiti.
Kako uspešno je na te spremembe odgovoril osnutek vladne strategije o dolgoživi družbi, ki je trenutno v javni razpravi?
Dobro se loteva nekaterih strukturnih težav demografskih sprememb, potrebuje pa dodatna dopolnila. Strategijo seveda nujno potrebujemo, vendar ne takšne, ki bo aktualna nekaj let, potem pa bomo spet čakali na novo, dolgoročnih rešitev na vprašanja pa ne bo.
Katera dopolnila pogrešate?
Zdi se mi, da premalo obravnava področje prej omenjenih družinskih oskrbovalcev, katerih položaj je neurejen. Tisti, ki so aktivni na trgu dela, hkrati pa oskrbujejo onemogle starše, oboje težko usklajujejo. Morali bi jim omogočiti odsotnost s trga, delno opravljanje teh nalog, nato pa jim ponuditi možnost, da se na trg ponovno vključijo.
Staranje je nekaj, česar se mnogi bojijo. Kako to logiko strahu obrniti?
To, da v splošnem živimo dalj časa in bolj kakovostno, je velika posebnost prvič v zgodovini. Staranju prepogosto pripisujemo negativne oznake, kot so odvisnost od drugih, bolezen, bolečina. To so naše predstave in predsodki, starost sama po sebi ni nekaj slabega. Veliko starejših je, ki so aktivni in se vedno znova učijo novih stvari.
To obdobje ponuja veliko priložnosti za prostovoljstvo, delne zaposlitve in druge aktivnosti. Ti ljudje imajo izkušnje, zaradi katerih lahko delajo kot svetovalci v lokalni skupnosti in podobno. Je pa za aktivnost v starejših letih pomembna kakovost življenja skozi vsa obdobja, za kar potrebujemo dobro predšolsko varstvo, kakovostno izobraževanje in učinkovit zdravstveni sistem. Vse to prispeva k podaljševanju življenja poleg zdravega življenjskega sloga, na katerega lahko vpliva vsak posameznik.
