Tiskane izdaje
Skoraj natanko leto dni pozneje se zgodovina ponavlja. Na bližnji medvladni konferenci, ki jo pripravlja francosko predsedstvo, naj bi odprli kar deset, začasno pa zaprli štiri ali pet poglavij skupne zakonodaje. Takšen izkoristek bi Hrvaški omogočil korenito izboljšanje klavrne bilance, s katero v Zagrebu niso in ne morejo biti zadovoljni, saj so od začetka pristopnega dialoga oktobra 2005 odprli 21 od 33 poglavij, začasno pa zaprli komaj štiri, kar je zelo malo v več kot triletnih pogajanjih z Unijo.
Trenutni rezultat bi bil lahko boljši, če bi konec oktobra na mizo postavili najmanj štiri poglavja, za katera je hrvaška vlada v Bruselj že poslala pogajalska izhodišča. Slovenija je sredi oktobra, torej pravočasno, opozorila evropske institucije in Hrvaško, da mora vlada kandidatke iz pogajalskih stališč izločiti tiste elemente, ki bi kakorkoli prejudicirali potek meje z našo državo. V »dveh ali treh dokumentih« so bili namreč zemljevidi, ki so po besedah ministra Rupla »vsebovali nekoliko pretirane rešitve«, v enem pa je bila omenjena jadranska cona.
Zadnja priložnost
Epilog je znan: Hrvaška se je morala konec oktobra zadovoljiti z začasnim zapiranjem enega (nespornega) poglavja. Prav zato je decembrska medvladna konferenca zadnja priložnost za izboljšanje neugodne bilance, seveda le v primeru, če bi Zagreb v zadnjem trenutku popustil. S takšnim razpletom bi bila zadovoljna tudi predsedujoča Francija, ki si že dva meseca prizadeva zgladiti razhajanja med sosedama, saj bi lahko skoraj dosegla cilj, ki ga je oznanila na začetku šestmesečnega mandata, namreč da bo na pogajanjih med Unijo in Hrvaško odprla vsa preostala poglavja.
Možnosti, da bi Hrvaška 19. decembra naredila velik korak k zaključku pristopnega dialoga, pa niso posebej velike, saj je premier Borut Pahor med obiskom v Bruslju zahteval od vlade Iva Sanaderja »trdna jamstva, da dokumenti, ki jih je Zagreb poslal evropski komisiji nikakor ne prejudicirajo določanja meje med državama«. V nasprotnem primeru Slovenija ne bo dala soglasja za nadaljevanje pogajanj, je ostro napovedal novi slovenski premier.
Slovenski predlog
Kaj res hoče Slovenija v zameno za privolitev v odblokiranje šestih poglavij? Spornih navedb, zemljevidov in podobnega ni več mogoče izločiti iz pogajalskih stališč, ki so že v postopku - v tem evropska komisija ugotovi, ali je kandidatka izpolnila merila za odpiranje določenih poglavij, nato pa svetu Unije, kjer sedijo predstavniki članic, predloži osnutke pogajalskih stališč EU.
Slovenija je že pripravila besedilo izjave, da nobena dokumentacija, ki je že v Berlaymontu, ne more biti - zdaj ali kadarkoli - pravno veljavna, temveč je - prav nasprotno - nična in je ni mogoče razumeti kot prejudiciranje določanja meje. Ob upoštevanju te formulacije bi spor lahko uredili z izmenjavo diplomatskih not, s katerimi bi bili seznanjeni najvišji voditelji Unije, kar bi zapisali tudi v sklepe bližnjega vrha (11. in 12. decembra).
Spomin na jadransko cono
Namera zveni obetavno, le da obuja trpke spomine na podoben - vendar neuspešen - poskus pritiska na Hrvaško, naj se odreče kontroverzni jadranski coni. Četrtega junija 2004 so državni sekretarji Slovenije, Italije in Hrvaške v Bruslju podpisali »dogovorjeni zapisnik«, v katerem se je Zagreb zavezal, da sporna cona za ladje iz članic Unije ne bo veljala, za večjo kredibilnost obljube je podpis pristavil tudi tedanji namestnik generalnega direktorja v direkciji za zunanje odnose Michael Leigh.
Dva tedna pozneje so državniki Unije omenjeni dokument »vzeli v vednost«, skratka mu dali še dodatno politično težo, v zameno so na istem zasedanju Hrvaški podelili status kandidatke in celo določili okvirni čas začetka pristopnih pogajanj (na začetku leta 2005). Medvladno konferenco so resda sklicali z nekajmesečno zamudo (oktobra 2005), vendar ne zaradi hrvaškega vztrajanja pri coni, ampak zato, ker mednarodni pravici ni izročila pobeglega generala Anteja Gotovine, skratka, ni izpolnila pogoja doslednega sodelovanja s haaškim sodiščem.
Cona pa je ostala in še naprej ogrevala politično razpoloženje, saj je hrvaški sabor sporno odločitev »zamrznil«, ne pa preklical, šele 13. marca letos, torej skoraj štiri leta po omembi zaveze v sklepih vrha Unije, nekaj ur pozneje pa je premier Ivo Sanader dopotoval v Bruselj, kjer ga je evropska komisija nemudoma nagradila z napovedjo, da bo kandidatka ob izpolnitvi določenih pogojev že letošnjo jesen deležna časovnega okvira za zaključek pristopnih pogajanj na tehnični ravni še v mandatu Barrosove ekipe, torej pred koncem leta 2009.
Načrt z varovalkami
Se utegne zgodovina ponoviti s slovensko zahtevo po jamstvu? Menda ne, ker je pripravljeni načrt demontiranja tempirane bombe po zagotovilih iz Ljubljane opremljen z dodatnimi zaščitnimi varovalkami. Te naj bi preprečile morebitne poskuse Hrvaške, da se med vrsticami pravnih aktov izmuzne podpisani zavezi, poleg tega je v postopek reševanja navzkrižij tokrat vključena Francija, ki naj bi kot predsedujoča Uniji zagotavljala dodatno težo in vpliv.
Vendar se dvomov ni mogoče otresti. Že zato, ker so se v Zagrebu, kot kaže prav izkušnja s cono, vešče izogibali sprejeti obveznosti. Podpisanemu dokumentu so celo odrekali vsakršno pravno veljavo, češ da ga ni ratificiral nobeden od parlamentov treh sosednjih držav. Tudi ob mejnem sporu s Slovenijo se je hrvaška vlada doslej izmikala in ni bila pripravljena privoliti v dosedanje pobude naše države, saj je računala na podporo evropskih zaveznic - točneje na njihovo zagretost za sprejem Hrvaške v Unijo, na dosedanje precedenčne primere neurejenih ozemeljskih vprašanj na območju skupnosti (Gibraltar) in celo na možnost »osamitve« Slovenije v svetu Unije, kar naj bi Ljubljano naposled prisililo k umiku.
Izjave Boruta Pahorja med obiskom v Bruslju pričajo, da je mera polna, kajti predsednik vlade je brez dlake na jeziku posvaril Hrvaško, da v primeru negativnega ali nezadovoljivega odgovora Slovenija ne bo privolila v odpiranje in začasno zapiranje spornih poglavij. Vztrajanje naše države pri jamstvu bi do nadaljnjega blokiralo pristopni dialog. kajti Svet Unije namreč o pogajalskih stališčih odloča s soglasjem vseh članic, zato lahko širitveni proces ustavi tudi en sam »osamljeni« glas.
Bo šla Slovenija do konca?
Je Slovenija tokrat pripravljena iti do konca pri zavarovanju nacionalnih interesov? Neuradna zatrdila iz vladnih krogov so jasna in nedvoumna; nevarnost, da bi se Hrvaška pri bodočem dogovarjanju o dokončni razmejitvi med državama lahko sklicevala na stališča ali zemljevide v dokumentih, ki so predloženi evropski komisiji, je treba odpraviti, dokler je še mogoče - pa četudi za nepopularno ceno ustavitve pristopnih pogajanj, kar bi odmevalo doma in v Evropi. Sploh ima Ljubljana pri roki še dodatno sredstvo pritiska na Zagreb.
V prihodnjih tednih namerava vlada začeti postopek ratifikacije pristopnih protokolov Albanije in Hrvaške k severnoatlantski pogodbi. Za potrditev članstva južne sosede v Natu je v državnem zboru potrebna dvotretjinska večina, ki bi jo morebitna hrvaška nespravljivost lahko zamajala ali celo porušila.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela!
