Tiskane izdaje
Rizmana, ki prihaja iz največje članice UL, filozofske fakultete, je menda pokopal večinski naravoslovno-tehniški študijski delež UL. Dokaz za to bi bilo lahko tudi to, da filozofska fakulteta že pol stoletja ni dala rektorja UL.
A tudi če bi verjeli, da strokovno področje velja več od osebnih kvalitet kandidatov, to ne more pojasniti nenavadnih potez v letošnjem rektorskem boju. Samostojne akcije posameznih kandidatov so daleč presegale vse, s čimer so v preteklosti rektorski kandidati poskušali pridobiti svoje volivce. Od samopromocijske brošure do (zlo)rabe elektronske pošte in novinarskih konferenc. Manjkalo je samo še to, da bi prestolnico preplavili plakati, kjer bi po zgledu politikov rektorski kandidati kazali bleščeče nasmehe ...
Takšno volilno zagretost morda lahko pripišemo tudi pomladanskim proceduralnim zapletom okrog rektorskih volitev na ljubljanski univerzi, ki so volitve premaknile na manj primeren čas, tako da so se nekateri kandidati očitno bali, da jim bo zmanjkalo časa za predstavljanje volivcem.
Gotovo je na volilni boj vplivalo tudi to, da so se za rektorski položaj potegovali štirje ugledni kandidati, ki so se morali sprijazniti s tem, da tekmujejo s kolegi podobnih akademskih izkušenj in, vsaj teoretično, podobnih možnosti, da osvojijo rektorski položaj. Pomembno vlogo so imela tudi leta kandidatov: v preteklosti UL, ko so se rektorji menjavali na leto ali dve, bi še lahko imeli priložnost za vnovično kandidaturo, pri štiriletnem mandatu pa skoraj ne več.
Toda samo s tem ni mogoče razložiti vsega, kar se je dogajalo na teh volitvah in kar bi z veliko verjetnostjo lahko pripisali tudi vplivu političnih lobijev in drugih interesnih skupin. Bodimo konkretni. Drugouvrščeni kandidat je ves čas volilnega boja nastopal tako, kot da je njegova izvolitev le še formalnost; imel je svoj volilni štab, ki bi mu ga lahko zavidal prenekateri politični kandidat.
Da ne bo pomote: takšno ravnanje ni v ničemer kršilo pravil rektorskega volilnega boja, ker takšnih pravil, vsaj na UL, sploh ni. A to se bo menda kmalu spremenilo, saj novi rektor UL namerava, kakor nam je dejal po izvolitvi, ravno zaradi neustrezne ravni letošnjih volitev uveljaviti pravila, ki naj bi zagotovila, da bodo prihodnje rektorske volitve potekale bolj akademsko.
Pejovnik tega ne bo naredil zase, saj je že napovedal, da ne bo ponovno kandidiral, ampak bo univerzo vodil le do akademskega leta 2013/14. Približno takrat lahko pričakujemo prve drugostopenjske diplomante iz vrst letos vpisanih bolonjskih študentov, vlada pa v tem obdobju s prenovo visokošolske zakonodaje napoveduje vrsto pomembnih sistemskih sprememb.
To tudi pomeni, da bo novi rektor našo največjo univerzo vodil v prelomnem obdobju tako za univerzo kakor za celotno visoko šolstvo. To pa je popotnica, zaradi katere mu ne kaže zavidati pridobljene časti. Čeprav se bo danes ob rektorski inavguraciji še zdelo drugače.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
