To(l)ča

Napovedi vremenoslovcev so vse bolj natančne in se kruto uresničujejo. Zdaj skoraj ni več dvoma, da je tako zelo opevana učinkovitost letalske obrambe pred točo le spuščanje dimne zavese. Obramba pred točo je v napovedanih nevihtah s točo na severovzhodu države odpovedala, tako slovenska kot avstrijska. Pokazalo se je, da poskusni sistem, za katerega že desetletje iz proračuna plačujemo zasebnemu letalskemu centru v Mariboru, tudi tokrat ni upravičil pričakovanj.

Ali bo res morala toča uničiti vse pridelke, preden bomo dojeli, da je s to letalsko obrambo nekaj narobe in da bi bilo proračunski denar, ki ga nakazujejo omenjenemu letalskemu centru, bolje nameniti za kaj bolj učinkovitega? Vprašanje je obviselo v zraku tudi med vinarji, ki so se v večeru po uničujoči toči na Štajerskem in v Prekmurju veselili žlahtnih odličij z letošnjega mednarodnega ocenjevanja vin v Ljubljani. Najpametnejši med njimi so zavarovali svoje vinograde (polovico zavarovalne premije jim tako prispeva država), tu pa tam se je kdo odločil celo za protitočno obrambo z mrežami. Ta je dokazano učinkovitejša. Vsega tega bi lahko bilo še več v vinogradništvu, sadjarstvu in povsod tam, kjer je takšna obramba mogoča. Še posebno, če bi pri izdatnemu finančnem zalogaju še bolj pomagala država.

Toda minister Milan Pogačnik trmasto vztraja pri letalski obrambi. Če bi, namesto da naivno zaupa v predstavljene analize domnevno uspešne grške letalske obrambe pred točo, kot doktor znanosti na svojem področju vendarle bolj verjel pravim, tudi mednarodno uveljavljenim znanstvenikom, bi z nekaj deset tisoč evri proračunskega denarja lahko že letos začeli plesti protitočno mrežno obrambo. Z njo bi premikali meje nesmislov zadnjih let in se odlepili z dna lestvice evropskih držav, ki imajo takšen sistem.

Ko mu strokovnjaki za področje podnebno-vremenskega dogajanja poskušajo dopovedati, da to, kar tako vneto zagovarja in podpira z našim skupnim denarjem, ni pametno, benti in grozi, da bo treba ukrepati v vladi. Ko mu nespametno ravnanje dokazujejo v strokovnih institucijah pod okriljem nekega drugega (okoljskega) ministrstva, se gotovo opira na svojo moč in podporo v vladi, pri premieru.

S trmoglavljenjem pri svoji odločitvi kmetijski minister krepi glasove o tem, da se je »prodal« peščici štajerskih »pravovernežev«, ki se po pomoč zatekajo k somišljenikom v Avstriji in Grčiji. Bolje bi bilo, če bi verjel ljudem z dobrimi izkušnjami glede drugače ubranjenih pridelkov v nevihtah z ledom.

Prav letos, ko se izteka desetletno poskusno obdobje obrambe pred točo, financirane z državnim denarjem (iz kmetijskega dela proračuna), ima minister priložnost, da potegne črto pod preživeto zgodbo, v kateri najbolj vztrajni še vedno iščejo izdaten kos kruha zase. Namesto tega pa v delovanje domnevno preventivnega sistema želi na davkoplačevalske stroške vključiti še sredstva in službe obrambnega ministrstva - z letali pilatus, ki so za odpis, in z njimi povezanimi delujočimi službami.

Zato ne bi bilo nič narobe, če bi v vladi vsaj poskušali prisluhniti in razumeti, kaj nam poskušajo dopovedati strokovnjaki za vreme in z njim povezane pojave. Potem ne bi v meglo izpuhtela svarila, da je čista utopija misliti, kako je ob pojavljanju frontalnih neviht, ki same sebe krepijo, mogoče preprečevati ali zgolj blažiti točo s »streljanjem« vanje. Zato so gotovo koristnejša zavarovanja v kmetijstvu, pri katerih že zdaj država prispeva polovico premijskih plačil, in zato je bolj koristno s podporami razpresti protitočno mrežo povsod tam, kjer je mogoče.

Iz tiskanega Dela.