Tiskane izdaje
Saj res, zakaj ne bi smel nekdo nečesa opraviti za 12 centov? Bilo bi odlično. Težava pa nastane, če si hoče »povrniti« denar z nenavadno dragim vzdrževanjem te opreme in tako postane tako rekoč najdražji ponudnik, kot se je zgodilo v tem primeru. In so merila ministrstva za zdravje takšna, da bi posel kljub svoji v resnici dragi ponudbi dobil. No, ali bi ga res dobil, je težko reči. Toda ker je zadeva prišla v medije, je takšen razplet vendarle malo verjeten.
Ne le poslovna morala ponudnika, dvomljivi postanejo tudi nameni ministrstva za zdravje. Skoraj neverjetno je, da bi si resen poslovnež upal tako izigrati ministrstvo in njegova pravila, če ne bi imel tam zaslombe in s tem povezanega neverjetnega zaupanja, da bo z ministrstvom kljub temu še naprej lahko sklepal posle. Če namreč Infonet, specializirano podjetje za programsko opremo v zdravstvu, in z njim lastniško povezano podjetje SRC.SI ne bosta več poslovala z ministrstvom za zdravje in javnimi zavodi, ju lahko najbrž zaprejo. Od kod torej tolikšno zaupanje v nadaljnje posle?
Nenavadno je, da odloča nekdanja lastnica in direktorica Infoneta, ki je v preteklosti opremil večino zdravstva s svojimi programi in ima velike načrte tudi za prihodnost, na ministrstvu o nadaljnji usodi slovenske informatike. Še posebno zato, ker je država prav zdaj na prelomni točki in namerava v računalniške programe vložiti v prvi petletki 67, v drugi pa še 66 milijonov evrov. Velik denar, še večji interesi in njim podrejeno lobiranje na vseh ravneh. In že na prvem razpisu iz novega informacijskega paketa je vse kazalo, da bo zmagal ravno Infonet.
Posel še ni sklenjen in mislimo si lahko, da bi ministrstvo prepoznalo »kukavičje jajce«, tudi če zadeva ne bi prišla v javnost. Javna naročila so dobrodošla (za davkoplačevalce seveda, ne za izvajalce) ravno zaradi pravice javnosti, da zanje ve. Ko poskuša javnost pokukati v naročila paradržavnih ustanov, denimo Vzajemne in drugih dveh zavarovalnic, ki zbirajo denar za zdravstvo, naleti na nepremakljiv (zakonski) zid. Tam se lahko brez vsakršnega nadzora prelivajo milijoni denarja, zbranega v javnem interesu 95 odstotkov odraslih državljanov, kakor hoče peščica ljudi. Množica pogodb z raznimi nenavadnimi svetovalci za čudne in nepotrebne posle že kaže na odlive v zasebne žepe.
Ali je v tej mali Sloveniji sploh mogoče sklepati nepovezane posle, ki bi bili v dobro ljudi in ne predvsem zaradi interesov kapitala? Ali je res vsa naša (leva in desna) politična elita podrejena enemu samemu cilju, pripeljati javni denar k sebi naklonjenim izvajalcem? Ali je občutek, da si politika na dolgi rok prizadeva predvsem zakonsko urediti zadeve tako, da se vse več javnega denarja obrne v zasebnem (za javnost nepreglednem) sektorju, pravi? Ali pa morebiti niti ni leve in desne politike, ki bi temeljili na različni vrednotah, ampak je elita, tako leva kot desna, izključno kapitalska, vse druge javne debate pa so zgolj igra, ki jo igramo pred vsakimi (tokrat evropskimi) volitvami?
Iz petkove tiskane izdaje Dela
