Tiskane izdaje
»Slovenščina ni težek jezik,« je v petek zvečer v prostorih brežiške knjižnice, kjer so premierno predvajali dokumentarni film o njegovem življenju (lahko si ga ogledate danes ob 21.50 na prvem programu), dejal slovenist in jezikoslovec Jože Toporišič: »Vsak knjižni jezik je poseben, težko se ga je naučiti že zaradi samega naglasa. Ljudje se lažje naučijo po rabi starejšega jezika. Je pa slovenščina lep jezik, najlepši. To je rekel že jezikoslovec Stanislav Škrabec.«
Jože Toporišič je ime, ki ga iz šolskih klopi poznajo vsi mlajši rodovi Slovencev. Najmlajši med njimi so se zmrdovali ob njegovih poskusih izpodrivanja že uveljavljenih tujk (cedeja z zgoščenko, recimo), dijakom v brežiški gimnaziji so o njem govorili z izbranimi besedami, nekaterim njegovim sorodnikom na jezikoslovnih študijskih smereh pa so starši svetovali, naj zaradi njegovih kritikov iz akademskih vrst ne izpostavljajo svojega družinskega debla.
A kontroverzen ali ne, Toporišič je v 85 letih svojega življenja (dopolnil jih bo v torek) sodeloval pri ključnih projektih slovenskega jezika po drugi svetovni vojni, kot sta SSKJ in pravopis. V dokumentarnem filmu scenarista in režiserja Slavka Hrena so ga, čeprav je sam dejal, da v življenju ni naredil veliko, označili za najpomembnejšo osebnost slovenskega knjižnega jezika 20. stoletja.
»Dokumentarec mi je všeč. Čeprav je izpadel kot ena velika hvala, preveč hvale,« je dejal skromno in dodal, »moj glas se je spremenil, to ni več isti Toporišič, ki je včasih stopal tako ostro. A jeziku sem ostal zvest.« Bolj kot mnogi med nami.
»Slovenci imamo do jezika deloma nemaren odnos. To lahko vidimo tudi v državnem zboru, kjer vsakdo govori drugače. Ljudje nočejo svoje govorice zlikati, da bi govorili knjižni jezik, temveč kar naprej delajo napake,« je z žalostnim podtonom povedal akademik, »za slovenski jezik bi moral skrbeti vsak, ki ima v družbi pomemben položaj. Vsaj ti Slovenci bi se morali naučiti prave značilnost svojega jezika. Vzor so mi bili Zagrebčani (dobro desetletje je služboval na Hrvaškem), ki so zelo gledali na to, da je bil na javnem glasilu človek, ki je imel pravi naglas. Tega jaz nisem nikoli dosegel. Na jezikoslovcih pa je, da razložijo in med ljudmi uveljavijo, kaj je res in kaj je vrednota jezika.«
Kot primer neustrezne slovenščine je Toporišič v petek navedel izgovarjavo predlogov (v očeh, z menoj, s teboj …), ki se jih z uporabo premora pred prehodom na naslednjo besedo po njegovem prepričanju preveč poudarja: »To ni slovensko. To je beg v smer, ki jeziku ne prinaša blagora.«
Če bodo Slovenci uporabljali svoj jezik v vseh vlogah, ki jo uporabljajo, se za prihodnost jezika in naroda verjetno ni bati. A Toporišič opozarja: »Kakor hitro Slovenec začne govoriti angleško ali francosko, kot se, recimo, dogaja v znanosti, izgubi silo, ki je privlačila večino ljudi, da so se v 19. stoletju sredi tako rekoč nemške države uprli in povzdignili svoje slovenstvo.«
»Imate dostojne naslednike?« je bilo eno izmed vprašanj po premieri dokumentarnega filma. Glas je res drugačen, a Toporišič občasno še stopi ostro: »Bolje, da me tega ne bi vprašali. Marsikdo bi lahko bil, pa ni.«
Kritiki si bodo ob prebiranju zadnjih stavkov mislili svoje. A ne glede na njihova razmišljanja je jasno, da slovenski jezik potrebuje naslednike slovenistov Toporišičeve generacije. Vse teme še niso obdelane: »Še se da veliko narediti, od slovarjev, slovnice, besedoslovja do naglasa. Kar se tiče narečij, še zdaleč niso vsa obdelana tako, kot bi bilo potrebno.«
Stric Pepi, kot ga izključno naslavljajo sorodniki na Mostecu – nekaterim med njimi je tudi denarno pomagal pri študiju –, je svoje lokalno narečje ohranil. Bil mu je zvest, spoštoval ga je. In ravno ti vrednoti v svojih poznih letih, ko se njegova pot, tako pravi, »nekako zaključuje«, polaga na dušo vseh Slovencev: »Slovenščino je potrebno spoštovati tako, kot svoj jezik spoštujejo pripadniki velikih narodov.«
Iz Nedela
