Tiskane izdaje
Če se zdravniki po opravljeni specializaciji ne zaposlijo v regiji, kjer so jo opravljali, in če tam niso zaposleni najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija, ali te morda sploh ne končajo, morajo vračati stroške. Mrevlje je iz ljubljanskega kliničnega centra odšel, ker je, tako pravi, to moral storiti zaradi sebe, in ne zaradi denarja. Navaja, da so ga motili strokovna oviranja in primitivizmi, ki v univerzitetno bolnišnico ne spadajo.
Tri leta po odhodu je na tujem, kjer je nadaljeval kariero, prejel elektronsko sporočilo ZZZS s tožbo. »Poklical sem podpisano gospo, ta pa se mi je večkrat opravičila. Iz njenega glasu in odgovorov je bilo jasno, da je dobila konkretno navodilo, da mora izpeljati tožbo proti meni. Žal ji je bilo, da mora to početi.« Iz pogovora je izvedel, da ne tožijo vseh. Na to smo opozorili že v članku pretekli teden, ko smo zapisali, da postopke sprožijo le zoper tiste, ki jih kdo zatoži.
Tožen tik pred zastaranjem
Mrevljetu so tožbo poskušali vročiti že septembra 2016, uspelo pa jim je šele decembra, torej tik pred zastaralnim rokom. Ta bi nastopil januarja 2017. Ker je UKCL zapustil že leta 2013, se postavlja vprašanje, zakaj ga niso tožili že tedaj. Pri tem verjetno ni nepomembno, da je prav on, skupaj z zdravnikom Markom Nočem, poskrbel za znižanje cen žilnih opornic z okoli tisoč evrov leta 2013 na sedanjih 160 do 200 evrov, s čimer je očitno stopil na neprave prste.
Če se zdravniki po opravljeni specializaciji ne zaposlijo v regiji, kjer so jo opravljali, in če tam niso zaposleni najmanj toliko časa, kolikor je trajala specializacija, ali te morda sploh ne končajo, morajo vračati stroške. FOTO: Blaz Samec
»S cenami žilnih opornic je klinični center privarčeval okrog dva milijona evrov na leto, vse bolnišnice skupaj pa približno tri milijone evrov na leto. Do zdaj je to več kot deset milijonov. Ta denar zbira in bolnišnicam nakaže ZZZS. Zdaj pa me ta isti ZZZS toži za nekaj tisoč evrov,« komentira Mrevlje.
Sedem jih je plačalo
Zdravniki z ZZZS za financiranje specializacije ne podpišejo pogodbe, ne sklenejo nikakršnega dogovora. Izjavo, da bodo po končani specializaciji sprejeli ponudbo za zaposlitev pri izvajalcu javne zdravstvene službe v regiji, za katero so kandidirali, pri specializaciji podpišejo z zdravniško zbornico (ZZS), sredstva za specializacijo pa zagotavlja ZZZS. Med stvarmi, za katere naj bi Mrevlje vračal denar, je tudi zajeten znesek za literaturo. »Med specializacijo nisem iz naslova sredstev specializacije niti kupil niti kakorkoli drugače dobil nikakršne literature,« pravi Mrevlje, ki bo boj z ZZZS na sodišču nadaljeval septembra.
Denar, ki ga morajo specializanti vračati, so dobili njihovi mentorji in ustanova, v kateri so se izobraževali, ne pa oni osebno. Na ZZZS so od leta 2014 do danes vložili 20 sodnih in zunajsodnih zahtevkov za vračilo stroškov specializacije. Od teh je sedem specializantov plačalo dolgovani znesek, za enega specializanta pa je te stroške plačal sedanji delodajalec. Na podlagi prijav je letos v začetni fazi potencialno še šest zadev za vložitev zahtevkov. Povprečna vrednost plačanega oziroma vrnjenega zneska je v omenjenem obdobju znašala 7743,21 evra, vrednost tožbenih zahtevkov pa se giblje od dobrih 1900 do dobrih 28.000 evrov, odvisno od vrste in trajanja specializacije in tega, kdaj jo je posameznik prekinil, se zaposlil na tujem ali v drugi regiji.
Neenotno vodeni postopki
Predsednica zdravniške zbornice Zdenka Čebašek Travnik poudarja, da si zdravniki med specializacijo (med 26. in 35. letom starosti) ustvarjajo družine, iščejo strokovne izzive ali se srečajo z drugimi okoliščinami, ki jih ob začetku specializacije niso mogli predvideti. Zato se ji je zdelo krivično, da so zaradi objektivnih okoliščin kaznovani z vračanjem stroškov. »Takoj na začetku predsedniškega mandata sem ministrici za zdravje predlagala, naj se ukine regijski princip razpisovanja specializacij – to je eden od redkih predlogov, ki jih je ministrstvo sprejelo. Vendar specializante iz prejšnjih obdobij še vedno zavezujejo te izjave, od zdravstvenih zavodov in ZZZS pa je odvisno, koliko jih bodo še na ta način 'kaznovali' (brez te izjave ne morejo začeti specializacije).« Obstajajo tudi terjatve bolnišnic za tiste specializacije, ki jih neposredno financirajo bolnišnice, in ne ZZZS. Zdravnik Rok Toplišek je tako moral brežiški bolnišnici vrniti 40.000 evrov.
Tudi Zdenka Čebašek Travnik izpostavlja, da se postopki proti dolžnikom ne vodijo enotno. V glavnem so prijavitelji tisti zavodi, ki so čakali na svoje specialiste, ti pa so po specialističnem izpitu šli drugam. Tožbo začne ZZZS. Na njegovo zahtevo mu zdravniška zbornica sporoči, kakšni so bili stroški posamezne specializacije, denar pa potem terjajo od mladega specialista. »Ne glede na to, da menim, da je takšen postopek krivičen – še posebno do mladih kolegov, ki ostajajo v javnem zdravstvenem sistemu v Sloveniji –, je zbornica dolžna te podatke posredovati,« z obžalovanjem sklene predsednica.
