Tiskane izdaje
Ljubljana – Tvit, v katerem je njegov avtor pozval k požigu džamije, po mnenju dr. Roka Čeferina in dr. Dragana Petrovca izpolnjuje vse znake sovražnega govora. To je že drugi tvit istega avtorja, ki ga tožilstvo ni začelo preganjati, ker v njem ni prepoznalo vseh elementov kaznivega dejanja.
»Gre za javno pozivanje k sovraštvu do muslimanov in za spodbujanje nasilja proti njim. V aktualnih okoliščinah, ko so odnosi med muslimani in nemuslimani v Evropi zaostreni do skrajnosti, ko v nekaterih evropskih mestih prihaja do napadov na begunce in do požigov begunskih centrov, lahko taka izjava dodatno prispeva k napetostim med večinskim prebivalstvom in muslimani in s tem ogrozi javni red. Tožilstvo bi po mojem mnenju moralo ukrepati,« pravi odvetnik dr. Rok Čeferin.
In čeprav s predpisi ne moremo točno opredeliti sovražnega govora, ker je odvisen od konteksta in okoliščin, kriminolog dr. Dragan Petrovec pravi, da gre v tem primeru za nesporen primer sovražnega govora. A do presoje, ali je tako, sploh ne pride, saj že tožilstvo odloči, da ni. »Ob takih izjavah bi se morali tožilci pogovoriti o obstoju znakov kaznivega dejanja in o politiki njegovega pregona. Morda tudi s kolegi iz drugih strok, da bi se izognili očitkom o cehovski solidarnosti.«
Sovražni govor in stopnjevanje sovražnosti sta v preteklosti že velikokrat prerastla v fizično nasilje nad depriviligiranimi, opozarja Andrej Motl iz prijavne točke Spletno oko. »Prav skrb za to, da se to ne bi ponovilo, je glavni motiv za pravno regulacijo tega področja.« V Spletnem očesu ocenjujejo, da besede celo presegajo širšo definicijo sovražnega govora, kot ga razume Svet Evrope, in da vsebujejo znake nezakonitosti.
Kako se je začelo?
S tvitom v angleščini, ki je govoril o kroglah kot preprosti rešitvi za begunsko krizo, oziroma s tistim v slovenščini o streljanju na meji. Javnost, ki je opozorila na sovražni govor, je tožilstvo podučilo, da tega v zakonodaji sploh ni. Sledili so novi tviti.
Če sovražnega govora ni, je očitno vse dovoljeno.
»Naj se zažge džamijo prvi dan, ko bo stala,« je čez nekaj dni spet tvitnil avtor poziva k streljanju. In dobil potrditev v besedah: »To bi bilo potrebno, potem pa golazen izgnat nazaj v Bosno.«
Razumna javnost se je znova začela spraševati: je to sovražni govor, pa čeprav zgolj v obliki prekrška vzbujanja nestrpnosti po 20. členu zakona o varstvu javnega reda ali miru, če že ni kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. člen kazenskega zakonika?
In če ni, kaj sovražni govor sploh je? Kakšen smisel ima, da so mediji ob spletne komentarje postavili gumb za prijavo sovražnega govora, če tega v Sloveniji tako rekoč ni, kot pravi dr. Andraž Terček v knjigi Svoboda izražanja. Bo nazadnje namen gumba za prijavo le še ta, da z njim mediji tistim, ki širijo sovražni govor, preprečujejo, da bi se selili z enega na drug portal?
Če pa te besede so sovražni govor, a ga ne prepoznamo (Andrej Motl iz prijavne točke Spletno oko pojasnjuje, da mediji s prijavnim gumbom omejujejo sovražni govor v širšem smislu, torej v takem, kot ga definira Svet Evrope) – kdo je potem tisti, ki mora družbi jasno sporočiti, kaj je dopustno in kaj ni?
Uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja smo poslali konkrektna vprašanja, med njimi, ali je tvit o požigu džamije sovražni govor; ali je to že stopnjevanje sovražnega govora v primerjavi s prvim tvitom; kako nepreganjanje takih zapisov utemeljujejo v kontekstu, da s takim (ne)ravnanjem spodbudijo še nove; pa tudi, kdo bo odgovoren za morebitno uresničitev pozivov k streljanju oziroma požigu, kadar država z jasnim in odločnim sporočilom ne ustavi širjenja nestrpnosti?
Še en odgovor tožilstva
Iz urada so napisali, kar so že ob prvem tvitu. Sovražnega govora v slovenski zakonodaji ni. Pri presoji kaznivih ravnanj in tudi konkretnih primerov sovražnega govora gre na načelni ravni za kolizijo dveh legitimnih zavarovanih interesov. Skladno z uveljavljeno sodno prakso in pravnim stališčem vrhovnega državnega tožilstva mora obstajati objektivna možnost in verjetnost, da bo zaradi »sovražnega govora« konkretno ogrožen javni red in mir.
V tožilstvu niso odgovorili na vprašanje, ali sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki je tehtalo med pravico do svobode govora in pravico do osebnega dostojanstva, kakorkoli vpliva na njihovo stališče. Namesto tega so v pravniški latovščini, ki zaznamuje celoten odgovor, zapisali: »Posebna presoja je potrebna pri izvršitvi dejanja s sredstvi javnega obveščanja ali preko spleta, saj pri tem delovanje storilca praviloma ni neposredno naslovljeno na določen ali določljiv krog javnosti in tudi ne na način, ki bi omogočal ugotovitev o njegovemu naklepu k 'mobilizaciji javnosti' v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru.«
In dodali, da je tožilec vezan na ustavo in zakon, načelo zakonitosti pa je njegova avtonomna strokovna odločitev. Ter: kazenskega pregona ni dopustno začeti in voditi, če niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja. Kazenski pregon je že oblika represije, ta pa ne sme biti glavna in edina pot pri preprečevanju izražanja, ki spodbuja sovraštvo do posameznika ali skupine ljudi.
Ti, ti, pacek
Če prevedemo: zapis, da je treba džamijo požgati takoj, ko bo postavljena, po mnenju tožilstva ne poziva k mobilizaciji javnosti v smislu konkretnega ogrožanja javnega reda in miru. In ker kazenski pregon ne sme biti edina pot pri preprečevanju izražanja, je morda najbolje, da vsak posameznik avtorju tvita vljudno pove: »Ti, ti, pacek, to se pa ne dela,« kajti v državi očitno ni nikogar, ki bi sporočil, kaj ni več dopustno.
Bi moralo že goreti, da bi tožilstvo v tvitu prepoznalo konkretni naklep?
Razumska bitja, ki se jim zdi odgovor tožilstva nerazumen, prava morda ne poznajo dovolj. Kaj torej pravijo drugi pravniki?
»Ne glede na korektno zakonsko opredelitev sovražnega govora je zanimiv podatek, da so slovenska višja sodišča doslej zaradi kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti pravnomočno razsodila le v štirih primerih. V treh so bile izdane obsodilne sodbe in v enem oprostilna. Iz tega bi lahko sklepali bodisi to, da v Sloveniji praktično ni sovražnega govora, bodisi da so organi pregona do avtorjev sovražnega govora preveč tolerantni. Nekateri primeri iz preteklosti, na primer zavrženje kazenske ovadbe proti avtorju razvpitega pisma, podpisanega kot Tomaž Majer, kažejo, da je precej bolj verjetna druga možnost,« pravi odvetnik dr. Rok Čeferin, specialist za področje civilnega in medijskega prava.
Dodaja, da nekatere druge evropske države proti avtorjem podobnih primerov sovražnega govora ostro ukrepajo, s čimer soglaša tudi ESČP. »Leta 2005 je predsednik francoske politične stranke Nacionalna fronta Jean-Marie Le Pen za časopis Le Monde izjavil, da veliko število muslimanov v Franciji ogroža interese francoskega naroda. Zaradi teh besed je bil pred francoskimi sodišči obsojen zaradi spodbujanja k sovraštvu nasproti muslimanom, z njegovo obsodbo pa je v celoti soglašalo tudi ESČP. Pri primerjavi med primerom Le Pen in tvitom, ki v Sloveniji poziva k požigu džamije, je treba poudariti, da omenjeni poziv po intenzivnosti spodbu
