Trbovlje, mesto propadle industrije

Trbovlje – Ob glavni cesti je na dobrih šestih kilometrih zapuščenih deset nekdanjih industrijskih in poslovnih objektov, kjer je imelo pred manj kot desetletjem zaposlitev približno 500 delavcev. Zaradi stečajev ali prevzemov so tovarne zaprle vrata in dobile nove lastnike. Sodeč po njihovih investicijskih (ne)načrtih bodo imele Trbovlje še dolgo propadlo podobo.

Ne banke ne trgovci in ne bogati posamezniki z lestvice najbogatejših Slovencev, kakršna sta Mirko Tuš in Tomaž Ročnik, se v Trbovljah niso izkazali za dobre gospodarje – prej špekulativne. Njihove nepremičnine v glavnem nezavarovane propadajo že leta. Temu botrujejo visoke prodajne cene, slabo stanje objektov, neurejeno lastništvo, prostorska utesnjenost, slabe prometne povezave in ponesrečene lokacije sredi stanovanjskih sosesk. Nepremičninski agenti se ob cenah za objekte držijo za glavo. Čeprav so primerni le za rušenje, pravijo, hočejo »začasni« lastniki iztržiti milijonske zneske, ne zavedajoč se, da Zasavje ni Ljubljana. TPT je naprodaj za 2,7 milijona evrov, Sacsov objekt za 1,3 milijona, 90 let stara upravna zgradba Kmetijske zadruge za 215 tisočakov. Tudi zemljiščem cena nezadržno pada. Povprečna prodajna cena kvadratnega metra zazidljivega zemljišča v Zasavju je po zadnjih dostopnih podatkih Geodetske uprave 19 evrov, v obrtni coni Nasipi jih poskušajo prodati tudi po 55 evrov.

Center Merkur Elkoplast v Bevškem jo je od vseh odnesel najbolje – ker je najbolje vzdrževan. Irena Redenšek iz Elkoplasta je povedala, da so imeli kljub temu »neznansko srečo«, da so zanj že v slabem letu našli kupca – ljubljanskega podjetnika, ki bo v njem uredil centralno skladišče. Drugi se s čim podobnim ne morejo pohvaliti.

Velenjski podjetnik Tomaž Ročnik ima v Trbovljah za pet milijonov evrov nepremičnin: poleg TPT še 1,5 milijona evrov vredno zemljišče v obrtni coni Nasipi in na 350.000 evrov ocenjen objekt nekdanjega RGD–E. V Trbovljah se je »dobro opekel« v vseh treh primerih in bo raje vztrajal pri statusu quo, kot da bi vlagal v nepremičnine. Namera, da bi na 10.000 kvadratnih metrih TPT gradili Eurospinov trgovski center, je že pred leti propadla. Objekt RGD–E je Ročnik kupil v okviru vlaganj v trboveljski Lidl, ker da bo motil izvoz, a stoji še danes. V coni Nasipi je načrtoval projekt novega Tuševega centra, a mu zaradi neurejenega lastništva skladišča nekdanje Orodjarne ni uspelo dobiti niti gradbenega dovoljenja.

Velenjska Era deli isto usodo. Martin Tajnikar upa, da se bo zadeva po srečanju z občinskimi možmi premaknila in da bodo smeli kompleks, ki jim povzroča le stroške in slabo voljo, porušiti. Era je pred leti nameravala na tem območju graditi tržnico oziroma poslovno-stanovanjski objekt, dogovarjali so se že z Mercatorjem, a niti soglasja za rušenje niso mogli dobiti, saj so se »domačini – od Komunale do Rudnika in prejšnje občinske oblasti – pojavljali z vedno novimi zahtevki in predlogi«.

Sogovorniki priznavajo, da so jim propadajoči objekti v breme. Po oceni Slavka Mikoliča znaša nadomestilo za stavbno zemljišče za dobrih 3000 kvadratov nekdanjega trgovskega centra od 10.000 do 12.000 evrov na leto, kar je prihodek občine. Poleg vira prihodka so opuščeni objekti tudi občinska sramota. A proti tej, trdi vodja oddelka za okolje in prostor Nives Kropivšek, razen finančnih spodbud – trboveljska občina nima denarja niti zanje – in pomoči investitorjem pri pripravi prostorske dokumentacije občine nimajo instrumenta, ki bi »zasebnega lastnika prisilil k obnovi oziroma investiciji.« Šesti člen zakona o graditvi objektov, ki govori o pravici poseganja v osebno lastnino-nepremičnino v imenu vzdrževanja v javno korist, je namreč po mnenju, ki ga je pri pravnem strokovnjaku Rajku Pirnatu naročilo okoljsko ministrstvo, »z ustavnopravnega stališča težko izvedljivo« in tudi »občinski odloki ga ne morejo nadomestiti«.