Tiskane izdaje
Ljubljana − Napovedano sproščanje cen goriv se je klavrno končalo, še preden je vlada storila prvi, polovični korak. Stari režim državnega modeliranja cene ostaja veljaven. A Trgovinska zbornica Slovenije bo vztrajala pri pobudi, ker da racionalnih nasprotnih argumentov ni. Niti avtorji vladne oziroma Umarjeve analize, ki je, kot je videti, povzročila preobrat, niso ovrgli sklepov trgovske študije.
O razočaranju in prihodnjih potezah predlagateljev liberalizacije cen goriv smo se pogovarjali s predsednico TZS Maričo Lah.
Tik preden bi se cene visokooktanskega bencina in kurilnega olja spustile z vajeti, jih je vlada spet zategnila. Pravzaprav je to storil finančni minister. Samo zaradi bojazni, da bo priliv v davčno blagajno veliko manjši, ali je bilo v ozadju še kaj drugega?
Ugotavljamo, da ni bil samo finančni minister, ampak tudi ministrstvo za infrastrukturo. Prvi ima najbrž zadržke zaradi negotovosti pri načrtovanju proračunskih prihodkov, infrastrukturno ministrstvo pa ni opravilo naloge, dogovorjene konec novembra na skupnem sestanku. Zadolženo je bilo za pripravo modela spremljanja maloprodajne cene, a tega očitno ni naredilo.
Model je seveda pomemben, ker je nekakšna varovalka, da ne nastanejo ekscesi na trgu. Je bil tu kakšen nesporazum? Ste si bili akterji edini, kakšen naj bi bil model?
Seveda. Saj imamo ogromno dobrih praks iz vse Evrope. V vseh državah EU se cene oblikujejo prosto in vse imajo tako imenovani price transparency model, po katerem morajo naftne družbe vsako spremembo maloprodajne cene javiti v skupno bazo podatkov, od tam pa po različnih poteh pridejo do potrošnikov. V Avstriji na primer se cena lahko spremeni enkrat na dan do določene ure, nato cenike objavijo, izpustijo pa najdražje bencinske servise − kar deluje kot moralna kazen za naftne družbe. Slovenija bi se lahko zgledovala po tujih vzorcih, lahko bi imela svoj model. Ker so na infrastrukturnem ministrstvu potarnali, da nimajo denarja in kadrov za pripravo modela, smo se v zbornici ponudili, da izdelamo model po njihovih navodilih s pomočjo strokovnjakov, saj imamo dober vpogled v dogajanje. Model bi financirala zbornica, lastnik bi bilo ministrstvo. Vendar ponudbe niso sprejeli.
Vas je presenetilo, da si je vlada premislila?
Vsi, ki delujemo v skupini za liberalizacijo cen naftnih derivatov, tako naftne družbe kot zbornica, smo pozdravili napoved vlade. Čeprav naj bi bila liberalizacija postopna, smo menili, da gredo koraki v pravo smer. Vlada pa da verjetno potrebuje čas, da vidi, kakšni bodo učinki v praksi. Odločitev, da podaljša staro uredbo in pusti maržo nespremenjeno, je trgovinsko zbornico in mene osebno šokirala. Nismo mogli razumeti, zakaj.
Stališče vlade pravzaprav ni homogeno. Gospodarski minister vidi v sprostitvi cen predvsem prednosti za gospodarske družbe, finančni minister pa škodo na proračun. Zdravka Počivalška najbrž ni bilo pretežko pridobiti na svojo stran?
Ni bilo čisto tako. Tudi minister Počivalšek je našo študijo hotel preveriti do podrobnosti. Avtorji študije so mu predstavili stanje in potencialne učinke liberalizacije. Torej: povečala se bo konkurenca na slovenskem trgu naftnih derivatov. Sprostitev cen bo privabila nove ponudnike, obstoječi pa bodo dobili zagon za nove investicije, za agresivnejši nastop. Hipermarketi, na primer. Hofer, ki ima v Avstriji ob trgovini še bencinski servis, je pri nas gradnjo teh servisov ustavil.
Študija dokazuje tudi, da so bile v Sloveniji cene goriv pred davki – nabavna cena in marža – od leta 2005 do vključno 2015, razen izjemoma, nižje kot drugod po EU. Maloprodajne cene so bile v istem obdobju – višje. To pomeni, da je bil pri nas fiskalni del večji kot v drugih državah EU. Minister Počivalšek je dojel, da se fiskalni del cene vendarle mogoče preveč zajeda v produkcijskega.
Podobno se gibljejo marže. V Sloveniji so, matematično gledano, nižje kot v EU, pogoji poslovanja za naftne trgovce so tu slabši. Slovenija je lani spremenila ekološko zakonodajo. Prej je naftnim trgovcem vračala razliko v ceni za biogoriva, ker so dražja od fosilnih, potem pa ekoloških povračil ni bilo več. Zato so se marže tako rekoč znižale od 20 do 30 odstotkov, odvisno od nabavnih cen biogoriva.
In zadnjič, elastičnost povpraševanja: Če je v zadnjih letih veljalo, da je cena goriva neelastična, so avtorji naše študije ugotovili, da je še kako elastična, zlasti pri dizlu, ki ga je v strukturi že 60 odstotkov. Kupci kupujejo tam, kjer je cenejše. Kar posebej velja za ves tranzit. Če bo gorivo doma dražje, ga bodo kupovali onkraj meje.
Prav ta argument, precejšnjo elastičnost povpraševanja po gorivu, je uporabila vlada pri odločitvi proti liberalizaciji; zanesljiva podražitev bi zmanjšala domače nakupe in priliv v proračun.
Avtorji naše in vladnih študij so se sestali, da bi pretehtali vsak svoje argumente in predpostavke. Lahko rečem le, da niti Umar niti ministrstvo za finance v ničemer niso ovrgli sklepov študije trgovinske zbornice.
Kaj bi se po vašem zgodilo na trgu po sprostitvi cen?
Maloprodajno ceno bi še naprej določala dva ključna elementa: fiskalni del − trošarina, takse, nadomestila − in nabavna cena naftnih derivatov, povzeta po mediteranski borzi. Trgovske marže je v strukturi cene le dobrih šest odstotkov. Ne glede na to, koliko bi se povečala, je vpliv na ceno zanemarljiv, strahovi v zvezi s tem pa umetno napihnjeni. Po vsej verjetnosti bi se marža res povečala. Pa ne zaradi apetita trgovca po ekstraprofitih, ampak bi hotel nadomestiti, kar je država vzela s spremembo ekološke zakonodaje. A to bi bilo največ dva do 2,5 centa pri litru goriva.
Vladna študija ocenjuje, da bi se v proračun steklo za 40 do 60 milijonov evrov manj davkov.
Minister za finance je novembra ocenil izpad davka na okoli 70 milijonov na leto. Naši strokovnjaki so po ponovnem preračunu po najbolj črnem scenariju namerili okoli 17 milijonov minusa. Stališče zbornice pa je drugačno. Teh 17 milijonov bi naftne družbe v celoti nadomestile s povečano prodajo s prilagajanjem cen v obmejnem pasu. Proračun ne bi izgubil ničesar. Je pa seveda na finančnem ministrstvu, da oblikuje novo politiko določanja trošarin, po vzoru EU.
Potrošniki se zaradi napovedi sprostitve cen niso pretirano razburjali. Zakaj?
Novica ni bila preslišana, na TZS smo dobili kar nekaj vprašanj. Menim, da slovenski potrošnik jemlje to kot normalno fazo razvoja, veliko potuje, ve, da so v drugih državah cene proste, pa ni nikjer pretresov. Tudi tu jih ne pričakujem. Čezmerno povečanje marže bi se vrnilo kot bumerang, poslabšalo bi rezultate naftnega trgovca.
Razen če nista na trgu dve močni naftni družbi, ki bi dražili usklajeno in narekovali tempo.
Res je, ta nevarnost objektivno obstaja. Tudi ko so druge države sproščale cene, je imel vedno kdo večji tržni delež. Enako je danes pri nas. A država ima že zdaj na voljo vse mehanizme, da ob kakršni koli ugotovljeni anomaliji ob sprostitvi cen lahko uporabi določila zakona o cenah. Uvede izredne ukrepe in vzpostavi nadzor nad cenami. Ne vidim težav. Tudi agencija za varstvo konkurence ima trgovce nenehno pod drobnogledom, kazni so visoke. Dvomim, da bi si katera koli naftna družba privoščila kršitev.
Minister Mramor je dejal, da bo vlada namesto sprostitve cen poiskala rešitve, ki ne bi imele negativnih javnofinančnih učinkov. Kaj so po vašem mislili s tem?
Vlada je svojo odločitev za ohranitev regulacije utemeljila z javnofinančnimi razlogi. Poudarjam, da je tak poseg v delovanje trga pravno in moralno nedopusten, neskladen z evropskim pravnim redom, nezakonit. Država si ne sme privoščiti, da bo polnila proračun in izravnavala luknje z grobimi posegi na trg. Čeprav je na primer lani prav to počela: svetovne cene goriv so padale, potrošnik pa od tega ni imel nič, razen nekaj drobtinic, profitiral je edino proračun.
