Tiskane izdaje
Red in odgovornost
Abdominalni kirurg Tibor Fülle (35) se je po šestih letih specializacije in dveh letih specialističnega dela v murskosoboški bolnišnici odločil za zaposlitev v Avstriji. Pravi, da se za to ni odločil le zaradi boljšega zaslužka, pač pa je izkoristil ponujeno priložnost za širitev strokovnega znanja in spoznavanja učinkovite organizacije dela. V Avstriji kot eden od štirih pomočnikov primarija hkrati dela v dveh organizacijsko povezanih bolnišnicah.
Organizacija dela je v obeh bolnišnicah na zelo visoki ravni. »Zaposleni dajejo pripombe in predloge za delo, na koncu pa o vsem odloči primarij. Tako je – za razliko od slovenskega zdravstva – v vsakem trenutku zaposlenim jasno, kakšna je njihova obveznost in odgovornost. Tudi finančno poslovanje je zelo urejeno.« Bolnišnici, v katerih dela, sta opremljene podobno kot pomurska bolnišnica, a je gospodarnost z aparaturami in materialom bistveno boljša, kot pri nas. Tudi zasedba delovnih mest je zelo racionalna. Tako, na primer, dežurnemu zdravniku, pomaga le ena medicinska sestra. »Ob takšni organizaciji dela se prihrani veliko denarja, pri tem pa nihče ni prikrajšan,« je nekaj mesečne izkušnje opisal Tibor Fülle.
Kljub zaposlitvi v avstrijski bolnišnici, ima dovolj prostega časa. Ima šesturni delavnik, zato je sprejel vabilo in pomaga dežurati bivšim sodelavcem na kirurškem oddelku v murskosoboški bolnišnici, kjer primanjkuje kirurgov. Fülle nam ni zaupal, koliko zasluži v Avstriji, povedal je le, da zasluži za dvajset odstotkov več kot bi v Sloveniji. Po neuradnih podatkih imajo kirurgi v murskoboški bolnišnici od 2000 do 2500 evrov plače brez drugih dodatkov in plačila za dežurstva.
Miselna svoboda
Podjetnik Gašper Maruša na Nizozemskem službuje že od leta 2009, mednarodne delovne izkušnje pa je po različnih evropskih državah začel nabirati že nekaj let prej. Leta 2007 je diplomiral iz tržnega komuniciranja in prav zaradi referenc iz tujine kmalu dobil službo pri »najboljšem sosedu,« kjer je pomagal trgovati s svežim sadjem in zelenjavo. Njegovo nadarjenost so prepoznali pri enem od dobaviteljev največjega domačega trgovca in sledila je selitev v Rotterdam – h koorporaciji, ki se prav tako ukvarja s svežimi živili. Po treh letih je napredoval v sestrsko firmo iste poslovne skupine, pred dvema tednoma pa prestopil v največje nizozemsko podjetje za sadje in zelenjavo. Ob tem z dvema partnerjema vodi tudi lastno podjetje za trajnejša živila.
Tujina 30-letnemu Maruši, kot razlaga, v prvi vrsti ponuja širok spekter razmišljanja. »Slovenija je zelo majhna, ljudje pa pogosto zelo ozko mislijo, da je center sveta. Delam v mednarodni trgovini, kjer denimo tudi Luka Koper pomeni določen faktor v Evropi, a domače družbe razen nekaterih izjem enostavno miselno zaostajajo. Rotterdam, po drugi strani, velja za stičišče kultur in trgovine in tam prav nič ne pomeni kdo ali kaj si – šteje le, da se dokažeš,« razlaga uveljavljen podjetnik.
Denar je zanj v drugem planu, čeprav priznava, da bi si ga v Sloveniji težko privoščilo kakšno podjetje, saj bi mu moralo pomuditi kar zajetno menedžersko plačo. »Drznim pa si trditi, da ima nekdo z nadpovprečno plačo v Sloveniji, znatno višji standard življenja, kot ga imamo na Nizozemskem. V tujini je namreč treba krepko več delati, da kam prideš,« primerja Maruša. Če želi naša država zadržati kakšen perspektiven kader več, predlaga večjo odprtost tujim trgom in kapitalu. Ob tem pa opozarja tudi na pomembnost zvez in poznanstev. »To je zame ena najpomembnejših stvari v poslu, kot tudi življenju,« pravi Gašper Maruša in dodaja, da to ne pomeni dajanje neupravičene prednosti znancem – kot je to pogosta praksa v Sloveniji, pač pa samoiniciativno predstavljanje partnerjem in delodajalcem, kjer so možnosti enake za vse.
Karierni izziv
Katja Vidic, 27-letna politologinja, je letalsko karto za London kupila v ponedeljek. Delovno mesto v parlamentarni službi za odnose z javnostmi, kjer je bila projektno zaposlena za dve leti, bo čez mesec dni zamenjala za receptorski pult prestižnega hotela na londonskem letališču Stansted. S finančnega vidika gre na slabše. Njena plača bo nominalno sicer nekaj višja, pravi, a bodo življenjski stroški v enem izmed najdražjih mest na svetu precej višji. »Ne odhajam zaradi denarja, pač pa zaradi kariernih možnosti. Politika hotelske verige, v katero se selim, namreč narekuje iskanje in prepoznavanje kvalitet svojih zaposlenih. To pomeni, da spremljajo in spodbujajo poklicno rast, zato računam, da bi lahko že v letu ali dveh napredovala,« pravi Vidičeva, ki se v tujino odpravlja z ambicijo, da bi nekega dne upravljala hotel na kakšnem drugem kontinentu.
Za službo v Veliki Britaniji se je prijavila prek mednarodnega javnega razpisa, objavljenega na spletni strani njenega novega delodajalca. Ko je po dveh tednih čakanja pomislila, da ni prišla v ožji izbor, jo je presenetil klic iz Londona, kjer so želeli opraviti še zaključni razgovor o službi in ponudba je bila na mizi. Odločitev med perspektivno tujino in napovedanim odpuščanjem domačih javnih uslužbencev ni bila težka. »Kariera v tujini je bila želja že dolgo, napovedano varčevanje v javni upravi pa me je še dodatno spodbudilo, da sem pohitela s selitvijo,« razloži vestna in organizirana piarovka. Karierni preskok ne bo težak, saj hotelski posel pozna preko krajših študentskih praks in poklica svojega očeta, prav tako hotelirja. Če bo šlo vse po načrtih, davčne številke Katje Vidic slovenska davkarija še dolgo ne bo videla, saj se namerava domov vrniti šele na stara leta.
