Tiskane izdaje
Dva sotrpina se v gulagu pogovarjata o tem, zakaj so ju poslali na ta kraj.
»Zaradi lenobe sem tukaj,« reče prvi.
»Kako to misliš? Nisi redno hodil v službo?« ga vpraša drugi.
»Ah, ne to ... S prijateljem sva vso noč posedala in si govorila vice. Preden sem šel spat, sem intenzivno razmišljal, da ga bom takoj zjutraj prijavil na policiji.«
»In zakaj si potem len?«
»On je to naredil še isti večer!«
V Smehu in kladivu, debeli knjigi angleškega novinarja Bena Lewisa o »režimih, ki so pokali od smeha«, torej o humorju v Vzhodni Evropi, smo opazili, da ni prav nobene šale na račun žensk. Vse bodice so namenjene Stalinu, Hruščovu, Ulbrihtu, Honeckerju in podobnim kreaturam, prav nobena ženskim likom. Ker je sestavljanje komisije EU znova odprlo »žensko vprašanje«, ki se je dotaknilo tudi naše državice, predlagamo sredi sedanje politične resnobnosti vsaj kak žarek hudomušnosti tudi glede žensk.
Kot vemo, je naša državica posredovala Jeanu-Claudu Junckerju, ki po Evropi zaman išče komisarke ženskega spola, kar tri predloge: Tanjo Fajon, Alenko Bratušek in Karla Erjavca. Čemu se torej ne bi pohvalili z našim prispevkom k reševanju »ženskih kvot«, saj v tem smislu ponujamo Evropi celo trojko?
Če hočemo, da bodo ženske res enakovredno zastopane, torej fifty-fifty, v skladu z biološko in spolno razcepljenostjo človeštva, bo treba sneti rokavice in ženske povabiti v ring. To jih bo pritegnilo, ne pa kvote, priliznjeno kavalirstvo, lažna obzirnost do njih itd. Prav nič ne bi imeli proti temu, da bi prišle ženske v parlament s svojimi malčki, ki bi se med sejami podili naokoli ter tu in tam kakemu poslancu pobruhali hlače.
Ženske ne bi nikakor smele biti hinavsko »ideološko vprašanje«, zlasti ne v politiki. Če izrečemo ali zapišemo marsikaj zlobnega na račun moških politikov, ki resnici na ljubo niso vsi ravno »muškarci«, niso vsi kot, recimo, Pavle Rupar ali Zmago Jelinčič, naj isto velja za ženske osebke. Ki tudi utegnejo biti kdaj zabiti, zlobni, preračunljivi, potuhnjeni ... a seveda tudi prekrasna bitja v duhovnem in estetskem pogledu.
Ker je avgust, vam v razmislek ponujamo še en vic, ki govori, da je treba v politiki z ženskami popolnoma enakovredno, torej tudi trdo, celo židovsko, če hočete:
On: Bi spala z menoj za milijon dolarjev?
Ona: Za milijon? Vau! To pa že.
On: Kaj pa za dva dolarja?
Ona: Zgini, stari! Kaj pa misliš, da sem?
On: To sva že razčistila. Zdaj se samo še pogajava za ceno.
Kakorkoli že, fino je, da je vlada poslala v Bruselj kar tri predloge za našo komisarko, kar lahko namiguje, da imamo v naši državici »žensko vprašanje« bolje rešeno kot tam, kjer se hvalijo z demokratičnimi tradicijami. Morda pa bi po vzoru Erjavčevega Desusa znova obudili tudi AFŽ, Antifašistično fronto žensk, ki bi vsaj matematično imela večjo možnost na volitvah od vseh »moških« strank.
