Sečovlje – Joško Joras, Anton Škof in Ana Hafner so arbitražnemu sodišču v Haagu in več predstavnikom države ter lokalne skupnosti poslali spomenico o določanju meje v Istri oziroma med občinama Buje in Piran. V spomenici so zapisali, da ne bodo sprejeli »nobene rešitve, ki bi ozemlje južno od reke Dragonje dodelila republiki Hrvaški, čeprav ni bilo nikoli v zgodovini del hrvaške države.«
»Ne, ne pritiskamo na arbitražno sodišče, saj se zavedamo, da nimamo te moči. Toda zdelo se nam je prav, da naredimo vse, kar je v naši moči, in da povemo, kar se nam je zdelo prav,« je njihovo odločitev utemeljila Ana Hafner.
Na vprašanje, zakaj so se za takšno spomenico odločili prav zdaj, ko se počasi približuje datum pričakovane objave razsodbe arbitražnega sodišča, odgovarjajo: »Še preden so predstavniki države poslali zadnje dokumente v Haag, smo se pogovarjali s predstavniki slovenske države, ki predstavljajo našo državo pred arbitražo. Dobili smo občutek, da ne moremo veliko vplivati niti na stališče tistih, ki nas zastopajo. Zdaj pa so se v nas pojavili dvomi in se bojimo, da bomo ostali zunaj Slovenije. Zato hočemo ohraniti mirno vest. Naša spomenica ni tako tik pred zdajci, saj iz različnih virov (tudi novinarskih) slišimo, da odločitve verjetno ne bo pred septembrom. Kaj lahko naredimo in kako bi se lahko uprli, o tem bomo govorili pozneje, ko bo odločitev znana.«
Na vprašanje, ali s takim ravnanjem ne bodo legitimirali podobnih pritiskov s hrvaške strani, Ana Hafner odgovarja: »Če ima tudi Hrvaška takšne dokaze, da je Slovenija kje ponaredila zemljiško knjigo in si prisvojila zemljišča, ki niso bila njena, potem lahko. Toda takih argumentov Hrvaška nima.« In dodala: »Najbolj je v postopku arbitraže čudno to, da arbitri sploh niso povprašali nas in drugih ljudi, ki živimo ob sporni meji. To so počeli tudi v času Svobodnega tržaškega ozemlja. Tokrat pa se pogovarjajo samo z ljudmi, ki niso neposredno prizadeti. Prav tako je nenavadno, da si sploh niso prišli ogledat spornega območja.«