Trojka se predstavi

Osnutek programa trojnega predsedovanja Uniji je preobsežen, da bi bil videti kaj več kot seznam lepih želja.

Objavljeno
11. december 2006 21.48
Ciprski zunanji minister Georgios Lillikas v pogovoru s slovenskim zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in portugalskim zunanjim ministrom Luisom Amado
Osnutek programa trojnega predsedovanja Uniji je preobsežen, da bi bil videti kaj več kot seznam lepih želja. Na 69 straneh namreč omenja prav vse odprte notranje probleme skupnosti, od obujanja ustavne pogodbe do zagotavljanja trajne oskrbe z energijo, nič manj ambiciozno pa ne zveni poglavje o zunanjih odnosih, kjer je »izpuščena« le neproblematična Avstralija z Oceanijo. Gre torej prej za strateško vizijo aktivnosti Unije, ki jo bo prva trojka deloma prepustila v skrb prihodnji in še kateri, česar so se zavedali tudi avtorji. Zato so se pred dokončnim oblikovanjem 18-mesečnega načrta posvetovali s Francijo, Češko in Švedsko, ki bodo za krmilom skupnosti do konca leta 2009. Že uvodna debata za ministrskim omizjem pa je pokazala, da tudi druge članice – in evropska komisija – želijo dodati lastne misli k mozaiku svetlih zamisli.

Glavni poudarki Slovenije zvenijo logično. Prva novinka na predsedniškem stolu Unije postavlja v ospredje nadaljevanje širitvenega procesa, za zdaj res omejeno na pristopna pogajanja s Hrvaško in Turčijo, v katerega pa bi – nekje v megleni prihodnosti – kazalo vključiti tudi druge balkanske države, ki so jim v Bruslju kot nagrado za boleče politične in gospodarske reforme obljubili »evropsko perspektivo«, skratka, članstvo v skupnosti. To bo šele, ko bodo mogoče kandidatke popolnoma pripravljene na spopade s tekmeci na notranjem trgu, medtem pa mora Unija doseči dogovor o institucionalni reformi, da bi se ob sprejetju balkanskih novink izognila krizi ali celo paralizi odločanja.

Slovenija si bo v »svojem« polletju od januarja do julija 2008 prizadevala razvijati tudi dialog med kulturami, kar v čedalje bolj soodvisnem svetu postaja razumljiva – in celo nujna – prednostna usmeritev Unije, ki si prizadeva uveljaviti se kot globalna partnerka ob boku ZDA. Ne bi pa bilo odveč, če bi med razmišljanjem o vzpostavljanju mostov z drugimi družbami in religijami pomislili tudi na domače »medkulturne« težave. In ne le v Sloveniji.

Preberite si v torkovem tiskanem Delu