Tiskane izdaje
Današnja odločitev finančnih ministrov Unije se bo zapisala v zgodovino: z Berlaymonta, sedeža evropske komisije, se je spustil 30-metrski pozdrav dobrodošlice Sloveniji s podobo evrskega kovanca z likom Primoža Trubarja, območje evra se je razširilo in pridobilo 13. članico, vanj vstopa prva država iz posttranzicijske Evrope. To dejstvo je pomembno tako za Unijo, ki je po polomijah z evropsko ustavo in lizbonsko strategijo le učakala signal v pravo smer, kot tudi za druge nove članice EU, ki so dobile zagotovilo, da se jim splača vztrajati na poti do evra. Najbolj zgodovinska pa je seveda odločitev za Slovenijo, ki bo dobila v roke prednosti močne skupne valute, hkrati pa bo s primatom pri prevzemu evra morda pridobila nekaj nujno potrebne mednarodne prepoznavnosti.
Še več, poznavalci bruseljskih zakulisij menijo, da se bo Unija, če bo evropska ustava doživela popoln neuspeh, dejansko spremenila v Evropo dveh hitrosti, pri čemer bi lahko skupina evra ubrala svojo pot. Verjetno je že zato dobro biti zraven v tem razvitem jedru Unije z več kot 310 milijoni prebivalcev, ki je sicer heterogeno in s številnimi strukturnimi problemi zaradi zavlačevanja z reformami, po drugi strani pa vendarle ustvari skoraj šestino svetovnega bruto domačega proizvoda in petino izvoza.
Po današnjem bruseljskem slavju se bo morala vlada brez omahovanja zazreti v prihodnost. Tako evropska komisija kot evropska centralna banka nas opozarjata, da za Slovenijo prevzem evra ne sme biti razlog za oddih in samozadovoljstvo, pač pa začetek novega obdobja, v katerem bi morali poskrbeti za razumne (makro)ekonomske politike, od proračuna, do plač in davkov pa tehnološkega razvoja itd. V zadnjem letu ali dveh smo od odgovornih slišali, česa vsega si še ne moremo privoščiti zdaj (od spremembe davkov do povečanja nadzorovanih cen itd.) – ker moramo izpolniti merila za prevzem evra –, si bomo pa menda lahko pozneje, ko bomo evro že imeli. Če bomo prevzem evra prihodnje leto »proslavili« s povečanjem javne porabe, čezmernimi podražitvami in počasnim napredkom pri izboljšanju učinkovitosti države, da o negotovi prihodnosti reform niti ne govorimo, Slovenija pač ne bo mogla postati svetilnik drugim – tudi pri evru.
